Page 62 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 62
preživetje in podjetnost
in platnarstva. Deloma je bilo tudi v zvezi s kmečko trgovino. Tovorniki
železnih izdelkov v Trst in Italijo so se vračali s tovori vina, gotovo ne le
za lastne potrebe, temveč za prodajo« (Valenčič 1981, 251). Ena pomembnih
prometnih povezav, ki so se je posluževali, je vodila preko Škofje Loke čez
Poljansko dolino, mimo mitninske postaje v Bači proti Čedadu in naprej
v Furlanijo v Beneški republiki6. Po tej poti je »silno cvetelo« tudi tihotap
stvo (Blaznik 1973, 224). V Gorico in furlanska mesta so vozili platno, vino
in živino. Slednjo so kupovali na Ogrskem, jo vzredili na svojih kmetijah in
jo nato prodajali preko Tolminske v Beneško republiko (Blaznik 1973, 223;
Gašperšič 1960, 152; Gestrin 1965). Nezanemarljiva je bila tudi tovorniška
dejavnost, ki so jo podložniki opravljali za potrebe fužin.7
2.2 Goriška grofija
Pomaknimo se proti Goriški grofiji, obmejni regiji z Beneško republiko.
Integrirani kmečki ekonomiji na tem območju se je v slovenskem zgodo-
vinopisju posvetil predvsem Panjek. S prometnega vidika sta po njegovem
mnenju Zgornje Posočje in Kanalska dolina predstavljala osrednji pre-
hod čez alpsko gorovje med srednjeevropskim in sredozemskim prosto-
rom v najvzhodnejšem delu Alp (Panjek 2002a, 217). Po bovški poti, ki je
iz Furlanske nižine in doline Soče vodila prek Kobarida v Bovec in dalje
čez Predel proti Trbižu na Koroškem, so bovški in tolminski kmetje preva-
žali vino, živino, mesne izdelke in sir. Bili so tudi glavni oskrbovalci mes-
ta Gorice, svoje izdelke in živino pa so prodajali tudi čez mejo v beneški
Čedad.
Panjek izpostavlja vino kot »bogastvo Goriške grofije« (2015b, 60), ka-
terega glavno tržišče je bila Koroška. Vinska trgovina s Koroško je temelji-
la na vrsti sporazumov, po katerih so Korošci morali primarno odkupovati
goriška in tržaška vina. Na Koroško so sladka goriška in tržaška vina (reb-
ula, prosek) dobavljali preko koroških prevoznikov, krčmarjev, trgovcev, a
tudi lokalnih tovornikov – slednji so bili pretežno kmečkega porekla. Med
Koroško in Goriško je potekala tudi izmenjava vina za železo (Panjek 2015b,
59–79; Gomiršek 2007, 59). Poleg tega je 17. stoletju čez Kanalsko dolino
6 Več o tej prometni povezavi in drugih zvezah glej na primer v Blaznik 1966, Rajšp
1994.
7 S fužinarstvom so bili tesno povezani na primer tovorniki, ki so v Železnike pre-
važali rudo in oglje, iz Železnikov pa fužinarske izdelke (Blaznik 1973, 180). Fužine
izpod Jelovice so svoje izdelke največ tovorile čez Bačo proti Gorici, Devinu in Vid-
mu ali čez Col proti Trstu in Reki. V glavnem so tod tovorili kmečki tovorniki in
fužinarji (Šmitek 1989, 27, 30).
60
in platnarstva. Deloma je bilo tudi v zvezi s kmečko trgovino. Tovorniki
železnih izdelkov v Trst in Italijo so se vračali s tovori vina, gotovo ne le
za lastne potrebe, temveč za prodajo« (Valenčič 1981, 251). Ena pomembnih
prometnih povezav, ki so se je posluževali, je vodila preko Škofje Loke čez
Poljansko dolino, mimo mitninske postaje v Bači proti Čedadu in naprej
v Furlanijo v Beneški republiki6. Po tej poti je »silno cvetelo« tudi tihotap
stvo (Blaznik 1973, 224). V Gorico in furlanska mesta so vozili platno, vino
in živino. Slednjo so kupovali na Ogrskem, jo vzredili na svojih kmetijah in
jo nato prodajali preko Tolminske v Beneško republiko (Blaznik 1973, 223;
Gašperšič 1960, 152; Gestrin 1965). Nezanemarljiva je bila tudi tovorniška
dejavnost, ki so jo podložniki opravljali za potrebe fužin.7
2.2 Goriška grofija
Pomaknimo se proti Goriški grofiji, obmejni regiji z Beneško republiko.
Integrirani kmečki ekonomiji na tem območju se je v slovenskem zgodo-
vinopisju posvetil predvsem Panjek. S prometnega vidika sta po njegovem
mnenju Zgornje Posočje in Kanalska dolina predstavljala osrednji pre-
hod čez alpsko gorovje med srednjeevropskim in sredozemskim prosto-
rom v najvzhodnejšem delu Alp (Panjek 2002a, 217). Po bovški poti, ki je
iz Furlanske nižine in doline Soče vodila prek Kobarida v Bovec in dalje
čez Predel proti Trbižu na Koroškem, so bovški in tolminski kmetje preva-
žali vino, živino, mesne izdelke in sir. Bili so tudi glavni oskrbovalci mes-
ta Gorice, svoje izdelke in živino pa so prodajali tudi čez mejo v beneški
Čedad.
Panjek izpostavlja vino kot »bogastvo Goriške grofije« (2015b, 60), ka-
terega glavno tržišče je bila Koroška. Vinska trgovina s Koroško je temelji-
la na vrsti sporazumov, po katerih so Korošci morali primarno odkupovati
goriška in tržaška vina. Na Koroško so sladka goriška in tržaška vina (reb-
ula, prosek) dobavljali preko koroških prevoznikov, krčmarjev, trgovcev, a
tudi lokalnih tovornikov – slednji so bili pretežno kmečkega porekla. Med
Koroško in Goriško je potekala tudi izmenjava vina za železo (Panjek 2015b,
59–79; Gomiršek 2007, 59). Poleg tega je 17. stoletju čez Kanalsko dolino
6 Več o tej prometni povezavi in drugih zvezah glej na primer v Blaznik 1966, Rajšp
1994.
7 S fužinarstvom so bili tesno povezani na primer tovorniki, ki so v Železnike pre-
važali rudo in oglje, iz Železnikov pa fužinarske izdelke (Blaznik 1973, 180). Fužine
izpod Jelovice so svoje izdelke največ tovorile čez Bačo proti Gorici, Devinu in Vid-
mu ali čez Col proti Trstu in Reki. V glavnem so tod tovorili kmečki tovorniki in
fužinarji (Šmitek 1989, 27, 30).
60
