Page 53 - Čuš, Alenka, et al. ur. (2018). Družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kulturah, jezikih in literaturah. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 53
med vključevanjem in izključevanjem – vpr ašanje identitete v sodobnem...
Zaključek
Že zelo zgodaj je bil slovenski roman v Italiji tesno povezan z literarizira-
njem narodne identitete, zlasti od nastopa italijanskega fašizma in njegove-
ga preganjanja slovenstva dalje. Trdna naveza je trajala vse do osamosvoji-
tve Slovenije leta 1991, s katero je prišlo do generacijske diferenciacije med
avtorji, ki so objavili svoje romane med letoma 1991 in 2016.
Starejši avtorji, rojeni med letoma 1910 in 1945, ki so osebno dožive-
li fašistično nasilje nad Slovenci, so tudi v svojih najsodobnejših delih osta-
li vezani na temo narodne identitete. Narod ostaja za njihove protagoniste
še naprej najvišja vrednota, ki presega vse ostale. Poleg tega pa je njihov
pogled slovenocentričen. Pri definiranju pozitivnih in negativnih narod-
nih identitet je pozitivna identiteta trdna in slovenska, medtem ko so neg-
ativne identitete nejasne, zatajevane, sestavljene (npr. slovensko-italijans-
ka) ali neslovenske (npr. italijanska, nemška). Najbolj negativno je ocenjeno
narodno odpadništvo.
Srednja generacija piscev, rojenih med letoma 1946 in 1965, ni dožive-
la narodne ogroženosti na način, kot so jo starejši, kar se odraža tudi v
dejstvu, da njihovi literarni liki občutijo narodno identiteto kot manj za-
vezujočo in nič več podrejeno drugim, pomembnejšim vrednotam (npr.
družini, zasebnosti). V sodobnem svetu s kritičnostjo zaznavajo pluralnost
in raznolikost odnosov do naroda, globalizacijo ter njene nadnarodne del-
itve (Zahod-Vzhod, Sever-Jug, kapitalizem-socializem, militarizem-paci-
fizem). Ob tem izražajo potrebo po moralni prenovi sveta.
Največji premik stran od dolgoletne tradicije zvezanosti slovenske-
ga romana v Italiji s tematizacijo narodne identitete je opazen pri najmla-
jših romanopiscih, rojenih med letoma 1966 in 1990. Pri teh je narod od-
soten, saj namesto tega nastopi vsesplošna kriza identitetnih kategorij,
razsrediščenje literarnih likov, postavljenih v nihilistično družbo. Tem os-
tane edino še zanimanje za spoznavanje samih sebe, lastnega psihičnega in
duševnega sveta, pri čemer pa se pogosto kljub prehojeni poti introspekci-
je nazadnje znajdejo na izhodiščni spoznavni točki. Ob iskanju orientaci-
je v »novem« svetu identitetne razdrobljenosti, hitrih in težko obvladljivih
sprememb, za zdaj ostajajo ujeti v brezizhodno stisko.
saj se avtor z visoko stopnjo občutljivosti do krhkosti ter hkrati nepredvidljive moči
narave veliko ukvarja tudi z njenimi procesi.
51
Zaključek
Že zelo zgodaj je bil slovenski roman v Italiji tesno povezan z literarizira-
njem narodne identitete, zlasti od nastopa italijanskega fašizma in njegove-
ga preganjanja slovenstva dalje. Trdna naveza je trajala vse do osamosvoji-
tve Slovenije leta 1991, s katero je prišlo do generacijske diferenciacije med
avtorji, ki so objavili svoje romane med letoma 1991 in 2016.
Starejši avtorji, rojeni med letoma 1910 in 1945, ki so osebno dožive-
li fašistično nasilje nad Slovenci, so tudi v svojih najsodobnejših delih osta-
li vezani na temo narodne identitete. Narod ostaja za njihove protagoniste
še naprej najvišja vrednota, ki presega vse ostale. Poleg tega pa je njihov
pogled slovenocentričen. Pri definiranju pozitivnih in negativnih narod-
nih identitet je pozitivna identiteta trdna in slovenska, medtem ko so neg-
ativne identitete nejasne, zatajevane, sestavljene (npr. slovensko-italijans-
ka) ali neslovenske (npr. italijanska, nemška). Najbolj negativno je ocenjeno
narodno odpadništvo.
Srednja generacija piscev, rojenih med letoma 1946 in 1965, ni dožive-
la narodne ogroženosti na način, kot so jo starejši, kar se odraža tudi v
dejstvu, da njihovi literarni liki občutijo narodno identiteto kot manj za-
vezujočo in nič več podrejeno drugim, pomembnejšim vrednotam (npr.
družini, zasebnosti). V sodobnem svetu s kritičnostjo zaznavajo pluralnost
in raznolikost odnosov do naroda, globalizacijo ter njene nadnarodne del-
itve (Zahod-Vzhod, Sever-Jug, kapitalizem-socializem, militarizem-paci-
fizem). Ob tem izražajo potrebo po moralni prenovi sveta.
Največji premik stran od dolgoletne tradicije zvezanosti slovenske-
ga romana v Italiji s tematizacijo narodne identitete je opazen pri najmla-
jših romanopiscih, rojenih med letoma 1966 in 1990. Pri teh je narod od-
soten, saj namesto tega nastopi vsesplošna kriza identitetnih kategorij,
razsrediščenje literarnih likov, postavljenih v nihilistično družbo. Tem os-
tane edino še zanimanje za spoznavanje samih sebe, lastnega psihičnega in
duševnega sveta, pri čemer pa se pogosto kljub prehojeni poti introspekci-
je nazadnje znajdejo na izhodiščni spoznavni točki. Ob iskanju orientaci-
je v »novem« svetu identitetne razdrobljenosti, hitrih in težko obvladljivih
sprememb, za zdaj ostajajo ujeti v brezizhodno stisko.
saj se avtor z visoko stopnjo občutljivosti do krhkosti ter hkrati nepredvidljive moči
narave veliko ukvarja tudi z njenimi procesi.
51
