Page 57 - Čuš, Alenka, et al. ur. (2018). Družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kulturah, jezikih in literaturah. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 57
gledališče na stičišču kultur
venske gledališke dejavnosti v Trstu se začne po revolucionarnem letu 1848,
ko je bilo ustanovljeno Slavljansko društvo, 2. junija 1850 so uprizorili ko-
medijo češkega avtorja Štêpáneka Tat v mlinu ali Slovenec in Nemec (Kravos
2015, 9), leta 1861 je bila odprta čitalnica, Bogomila Kravos posebej izposta-
vi tudi gostovanje Deželnega gledališča iz Ljubljane, ki je januarja 1880 v
gledališču La Fenice odigralo komedijo Josipa Ogrinca V Ljubljano jo daj-
mo!, kar je poglabljalo stike med (pol)profesionalnimi igralci iz Ljubljane
in amaterskimi igralci iz Trsta. Močna slovenska skupnost v Trstu in že-
lja po profesionalizaciji gledališke dejavnosti sta privedli do ustanovitve
Dramatičnega društva v Trstu 8. marca 1902. Ta institucija naj bi (po)skrbe-
la za postopno profesionalizacijo in zagotovitev lastne gledališke dvorane.
Društvo je z aktivnostmi v dveh letih poskrbelo za izgradnjo Narodnega
doma, ki je bil, po načrtih arhitekta Maksa Fabianija, končan leta 1904.
Slavnostno odprtje je bilo 15. decembra 1904, prva gledališka premiera pa 8.
januarja 1905 z Rokovnjači Frana Govekarja in Josipa Jurčiča. Stalni igralski
ansambel je bil ustanovljen 1. junija 1907 in Trst je dobil »redno slovensko
gledališče na umetniški podlagi« (Moravec 1992, 1186), umetniško vodstvo
je prevzel Anton Verovšek. Tržaško gledališče je z velikim uspehom delo-
valo tudi po prvi svetovni vojni, vodje so bili pomembna imena slovenske-
ga gledališča, poleg Verovška tudi Avgusta Danilova in Milan Skrbinšek.2
Če presojamo profesionalno gledališko dejavnost v Trstu do leta 1920, nam
zadošča izsek iz kritike Frana Albrehta, ki je ob gostovanju Satana v ženski
(Karl Schönherr) v Ljubljani zapisal, da je drama, »ki so jo uprizorili tr-
žaški gostje: Skrbinšek, Martinčević in Skrbinškova [...] po svoji umetni-
ški višini dosegla najboljše, kar nam je nudila letošnja sezona« (Skrbinšek
1963, 105). V prvih dvajsetih letih profesionalnega delovanja je bilo uprizor-
jenih 245 dramskih besedil in 19 oper, operet in baletov. Zgolj za oris trdo-
živosti in želje po ustvarjanju v slovenskem jeziku naj služi podatek, da v
letih od 1918 do 1920 gledališče uprizori kar 54 del; in to v času, ko je bila
slovenska skupnost že pod italijansko oblastjo in so se že dogajali prvi pri-
tiski, ter navkljub slabemu finančnemu položaju po koncu prve svetovne
vojne. Med njimi je bila tudi krstna uprizoritev Hlapcev Ivana Cankarja,
ki v Ljubljani niso imeli možnosti uprizoritve. Posebej je treba poudari-
ti, da je bilo na odru tržaškega gledališča pod Skrbinškovim umetniškim
vodstvom v letih 1919 in 1920 kar sedem uprizoritev Ivana Cankarja: Kralj
2 Iz tega obdobja gotovo najpomembnejše mesto zavzemajo uprizoritve dramatike
Ivana Cankarja in evropskih klasikov Augusta Strindberga, Antona P. Čehova, Hen-
rika Ibsena, Friedricha Schillerja, Williama Shakespeara, J. B. P. Molièra ...
55
venske gledališke dejavnosti v Trstu se začne po revolucionarnem letu 1848,
ko je bilo ustanovljeno Slavljansko društvo, 2. junija 1850 so uprizorili ko-
medijo češkega avtorja Štêpáneka Tat v mlinu ali Slovenec in Nemec (Kravos
2015, 9), leta 1861 je bila odprta čitalnica, Bogomila Kravos posebej izposta-
vi tudi gostovanje Deželnega gledališča iz Ljubljane, ki je januarja 1880 v
gledališču La Fenice odigralo komedijo Josipa Ogrinca V Ljubljano jo daj-
mo!, kar je poglabljalo stike med (pol)profesionalnimi igralci iz Ljubljane
in amaterskimi igralci iz Trsta. Močna slovenska skupnost v Trstu in že-
lja po profesionalizaciji gledališke dejavnosti sta privedli do ustanovitve
Dramatičnega društva v Trstu 8. marca 1902. Ta institucija naj bi (po)skrbe-
la za postopno profesionalizacijo in zagotovitev lastne gledališke dvorane.
Društvo je z aktivnostmi v dveh letih poskrbelo za izgradnjo Narodnega
doma, ki je bil, po načrtih arhitekta Maksa Fabianija, končan leta 1904.
Slavnostno odprtje je bilo 15. decembra 1904, prva gledališka premiera pa 8.
januarja 1905 z Rokovnjači Frana Govekarja in Josipa Jurčiča. Stalni igralski
ansambel je bil ustanovljen 1. junija 1907 in Trst je dobil »redno slovensko
gledališče na umetniški podlagi« (Moravec 1992, 1186), umetniško vodstvo
je prevzel Anton Verovšek. Tržaško gledališče je z velikim uspehom delo-
valo tudi po prvi svetovni vojni, vodje so bili pomembna imena slovenske-
ga gledališča, poleg Verovška tudi Avgusta Danilova in Milan Skrbinšek.2
Če presojamo profesionalno gledališko dejavnost v Trstu do leta 1920, nam
zadošča izsek iz kritike Frana Albrehta, ki je ob gostovanju Satana v ženski
(Karl Schönherr) v Ljubljani zapisal, da je drama, »ki so jo uprizorili tr-
žaški gostje: Skrbinšek, Martinčević in Skrbinškova [...] po svoji umetni-
ški višini dosegla najboljše, kar nam je nudila letošnja sezona« (Skrbinšek
1963, 105). V prvih dvajsetih letih profesionalnega delovanja je bilo uprizor-
jenih 245 dramskih besedil in 19 oper, operet in baletov. Zgolj za oris trdo-
živosti in želje po ustvarjanju v slovenskem jeziku naj služi podatek, da v
letih od 1918 do 1920 gledališče uprizori kar 54 del; in to v času, ko je bila
slovenska skupnost že pod italijansko oblastjo in so se že dogajali prvi pri-
tiski, ter navkljub slabemu finančnemu položaju po koncu prve svetovne
vojne. Med njimi je bila tudi krstna uprizoritev Hlapcev Ivana Cankarja,
ki v Ljubljani niso imeli možnosti uprizoritve. Posebej je treba poudari-
ti, da je bilo na odru tržaškega gledališča pod Skrbinškovim umetniškim
vodstvom v letih 1919 in 1920 kar sedem uprizoritev Ivana Cankarja: Kralj
2 Iz tega obdobja gotovo najpomembnejše mesto zavzemajo uprizoritve dramatike
Ivana Cankarja in evropskih klasikov Augusta Strindberga, Antona P. Čehova, Hen-
rika Ibsena, Friedricha Schillerja, Williama Shakespeara, J. B. P. Molièra ...
55
