Page 58 - Čuš, Alenka, et al. ur. (2018). Družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kulturah, jezikih in literaturah. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 58
družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kultur ah ...
na Betajnovi (11. 1. 1919), Lepa Vida (10. 4. 1919), Za narodov blagor (16. 4.
1919 in 4. 3. 1920), Pohujšanje v dolini Šentflorjanski (17. 5. 1919), Hlapci (31.
5. 1919 in 8. 2. 1920), v tej seriji uprizoritev nista dočakali drami Jakob Ruda
in Romantične duše. Tržaško gledališče je fenomen3 samo po sebi, prese-
netljiv pa je tudi podatek, da so kar dvakrat poskušali uprizoriti celoten
Cankarjev dramski opus.4 Prvo obdobje tržaškega gledališča merimo od
ustanovitve Dramatičnega društva do požiga Narodnega doma. Repertoar
slovenskih gledališč beleži podatek, da je bila prva uprizoritev po ustanovi-
tvi Dramatičnega društva 27. aprila 1902 spevoigra Čevljar – Baron Rudolfa
Hahna, zadnja uprizoritev v Narodnem domu pred fašističnim požigom 13.
7. 1920 pa Veleja Antona Novačana (29. 4. 1920).5
Obča zgodovina po 1945 in delovanje SSG Trst
v povojnem obdobju
Glavno osišče obdobja po drugi svetovni vojni na Tržaškem zaznamuje na-
stanek in reševanje t. i. tržaškega vprašanja. Kot zapišeta Dušan Nećak in
Božo Repe, je Trst zaradi svojega strateškega položaja postal krizno žarišče.
Ta strateški položaj Trsta je tudi razlog za razvoj mesta pod Habsburžani
in pozneje edini stik z odprtim morjem Avstro-Ogrske. Po vojni postane
Trst najjužnejša točka železne zavese. Želja jugoslovanskih oblasti je, da se
tudi Trst z zaledjem priključi Jugoslaviji, kot je bilo to s preostalimi ozem-
lji, ki so bila pod italijansko okupacijo že od določitve rapalske meje dalje.
3 Gledališče, ki deluje na meji, predstavlja nacionalno kulturo države (naroda), a v
drugi državi. Podobni fenomeni se ustvarjajo v metropolah z močno manjšinsko
skupnostjo, v Bratislavi npr. deluje t. i. madžarsko gledališče Ifju Szivek.
4 Prvič v Skrbinškovem času neuspešno, a drugič uspešno, ko so v letih od 1986 do
1992 uprizorili celoten opus, za kar sta poskrbela upravnik Filibert Benedetič (na
funkciji: 1976–87) in Miroslav Košuta (1987–99). Povezava z Ivanom Cankarjem
sega v čas po državnozborskih volitvah (1907), ko je neuspešno kandidiral za
poslanca socialdemokratske stranke. Svoje politično delovanje je nadaljeval v obliki
predavanj in pisnih razprav, v sklopu katerih je večkrat uspešno gostoval v Trstu.
5 Vzpon fašizma je povzročil velike pritiske na slovensko skupnost, ki je po določitvi
rapalske meje pripadla Republiki Italiji. Iredentistična miselnost je izrivala vse, kar
je bilo neitalijanskega. Narodno nasprotovanje je eskaliralo s požigom Narodnega
doma. V njem je zgorela knjižnica, sedež Glasbene matice, sedež sokolskega,
dijaškega in planinskega društva. Uničeni so bili hotel Balkan z restavracijami in
kavarno, slovenska kreditna banka in sedež delavsko-podpornega društva, torej
vse pomembnejše organizacije, ki so združevale tržaške Slovence. Zapišemo lahko,
da je bil nasilno uničen veličasten simbol moči slovenske kulture. Požig je skupaj
z vzponom fašizma pomenil konec gledališke dejavnosti v slovenskem jeziku do
konca druge svetovne vojne. (Glej: Kacin Wohinz in Pirjevec 2000)
56
na Betajnovi (11. 1. 1919), Lepa Vida (10. 4. 1919), Za narodov blagor (16. 4.
1919 in 4. 3. 1920), Pohujšanje v dolini Šentflorjanski (17. 5. 1919), Hlapci (31.
5. 1919 in 8. 2. 1920), v tej seriji uprizoritev nista dočakali drami Jakob Ruda
in Romantične duše. Tržaško gledališče je fenomen3 samo po sebi, prese-
netljiv pa je tudi podatek, da so kar dvakrat poskušali uprizoriti celoten
Cankarjev dramski opus.4 Prvo obdobje tržaškega gledališča merimo od
ustanovitve Dramatičnega društva do požiga Narodnega doma. Repertoar
slovenskih gledališč beleži podatek, da je bila prva uprizoritev po ustanovi-
tvi Dramatičnega društva 27. aprila 1902 spevoigra Čevljar – Baron Rudolfa
Hahna, zadnja uprizoritev v Narodnem domu pred fašističnim požigom 13.
7. 1920 pa Veleja Antona Novačana (29. 4. 1920).5
Obča zgodovina po 1945 in delovanje SSG Trst
v povojnem obdobju
Glavno osišče obdobja po drugi svetovni vojni na Tržaškem zaznamuje na-
stanek in reševanje t. i. tržaškega vprašanja. Kot zapišeta Dušan Nećak in
Božo Repe, je Trst zaradi svojega strateškega položaja postal krizno žarišče.
Ta strateški položaj Trsta je tudi razlog za razvoj mesta pod Habsburžani
in pozneje edini stik z odprtim morjem Avstro-Ogrske. Po vojni postane
Trst najjužnejša točka železne zavese. Želja jugoslovanskih oblasti je, da se
tudi Trst z zaledjem priključi Jugoslaviji, kot je bilo to s preostalimi ozem-
lji, ki so bila pod italijansko okupacijo že od določitve rapalske meje dalje.
3 Gledališče, ki deluje na meji, predstavlja nacionalno kulturo države (naroda), a v
drugi državi. Podobni fenomeni se ustvarjajo v metropolah z močno manjšinsko
skupnostjo, v Bratislavi npr. deluje t. i. madžarsko gledališče Ifju Szivek.
4 Prvič v Skrbinškovem času neuspešno, a drugič uspešno, ko so v letih od 1986 do
1992 uprizorili celoten opus, za kar sta poskrbela upravnik Filibert Benedetič (na
funkciji: 1976–87) in Miroslav Košuta (1987–99). Povezava z Ivanom Cankarjem
sega v čas po državnozborskih volitvah (1907), ko je neuspešno kandidiral za
poslanca socialdemokratske stranke. Svoje politično delovanje je nadaljeval v obliki
predavanj in pisnih razprav, v sklopu katerih je večkrat uspešno gostoval v Trstu.
5 Vzpon fašizma je povzročil velike pritiske na slovensko skupnost, ki je po določitvi
rapalske meje pripadla Republiki Italiji. Iredentistična miselnost je izrivala vse, kar
je bilo neitalijanskega. Narodno nasprotovanje je eskaliralo s požigom Narodnega
doma. V njem je zgorela knjižnica, sedež Glasbene matice, sedež sokolskega,
dijaškega in planinskega društva. Uničeni so bili hotel Balkan z restavracijami in
kavarno, slovenska kreditna banka in sedež delavsko-podpornega društva, torej
vse pomembnejše organizacije, ki so združevale tržaške Slovence. Zapišemo lahko,
da je bil nasilno uničen veličasten simbol moči slovenske kulture. Požig je skupaj
z vzponom fašizma pomenil konec gledališke dejavnosti v slovenskem jeziku do
konca druge svetovne vojne. (Glej: Kacin Wohinz in Pirjevec 2000)
56
