Page 60 - Čuš, Alenka, et al. ur. (2018). Družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kulturah, jezikih in literaturah. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 60
družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kultur ah ...
Uprizoritve zahodnoevropskih in ameriških avtorjev
v Slovenskem stalnem gledališču Trst v prvih desetletjih
po drugi svetovni vojni
Pregled uprizoritev zahodnoevropskih in ameriških dramatikov v SSG
Trst v obdobju po drugi svetovni vojni nam razkriva duhovno podobo
gledališča kot institucije. Izbrano časovno okno nudi nekaj materiala za
analizo, ki bo predstavila umetniško vodenje glavne slovenske kulturne
ustanove v Italiji. Da bi poglobili vedenje in razširili pogled, bomo v na-
daljevanju za vzpostavitev konteksta delovanje SSG Trst primerjali s soča-
sno produkcijo SNG Drame Ljubljana. Režiserji, ki delujejo v Trstu ali pri-
hajajo iz Jugoslavije, so pomembna imena slovenske gledališke zgodovine:
Modest Sancin, Ferdo Delak, Milan Košič, Jože Tiran in Jože Babič, ki je tr-
žaško gledališče povzdignil na raven »primerljivo z drugimi slovenskimi
profesionalnimi gledališči, kar se je še zlasti kazalo pri tako imenovani kri-
tiški recepciji« (Vevar 1998, 64). Posebej viden umetniški razvoj gledališča
se zgodi po izgradnji novega kulturnega doma leta 1964, ko se poveča šte-
vilo nagrad, ki jih maloštevilen ansambel prejema na tekmovalnih festiva-
lih. V tem obdobju prihajajo v Trst režirat tudi pomembni režiserji sodob-
nega slovenskega gledališča: Dušan Jovanović, Mile Korun, Andrej Hieng,
Dušan Mlakar, Mario Uršič, Zvone Šedlbauer in drugi.
Pregled uprizoritev nam pove, da v času po vojni ni posebej naraslo
uprizarjanje sodobnih slovenskih dramskih besedil, razloge za to bo tre-
ba iskati v neprijazni družbenopolitični klimi, še posebej po pripojitvi dveh
con različnima državama. Vodstvo gledališča kljub temu vztrajno išče stik
z matico prek uprizarjanja slovenskih dramskih besedil. Najprej s parti-
zansko dramatiko (agitkami), ki jo predstavljajo Andante patetico Vitomila
Zupana (7. 12. 1945, r. Jože Tiran), Raztrganci Mateja Bora (17. 2. 1946, r. Just
Košuta), sledile so prve uprizoritve Ivana Cankarja (otvoritvena predsta-
va Jernejeva pravica, nato Kralj na Betajnovi, Hlapci ...), politična drama
Mire Mihelič Ogenj in pepel (3. 6. 1949, r. Milan Košič). Od slovenskih del
so sicer na repertoarju tudi dela Antona T. Linharta, Miška Kranjca, Frana
S. Finžgarja, Herberta Grüna, Bratka Krefta in drugih. Večinski del reper-
toarja zavzemajo lahkotnejši teksti in otroške ali mladinske igre.
Prehod k sodobnejšim dramskim poetikam se zgodi šele z uprizoritvi-
jo Odločitve Jožeta Javorška (v soavtorstvu z Jožetom Tiranom), ki dogajan-
je postavi v obdobje po prvi svetovni vojni, ko Trst po odločitvi zaveznikov
pade v italijanske roke. Drama ima za središče odnos med fašizmom in
58
Uprizoritve zahodnoevropskih in ameriških avtorjev
v Slovenskem stalnem gledališču Trst v prvih desetletjih
po drugi svetovni vojni
Pregled uprizoritev zahodnoevropskih in ameriških dramatikov v SSG
Trst v obdobju po drugi svetovni vojni nam razkriva duhovno podobo
gledališča kot institucije. Izbrano časovno okno nudi nekaj materiala za
analizo, ki bo predstavila umetniško vodenje glavne slovenske kulturne
ustanove v Italiji. Da bi poglobili vedenje in razširili pogled, bomo v na-
daljevanju za vzpostavitev konteksta delovanje SSG Trst primerjali s soča-
sno produkcijo SNG Drame Ljubljana. Režiserji, ki delujejo v Trstu ali pri-
hajajo iz Jugoslavije, so pomembna imena slovenske gledališke zgodovine:
Modest Sancin, Ferdo Delak, Milan Košič, Jože Tiran in Jože Babič, ki je tr-
žaško gledališče povzdignil na raven »primerljivo z drugimi slovenskimi
profesionalnimi gledališči, kar se je še zlasti kazalo pri tako imenovani kri-
tiški recepciji« (Vevar 1998, 64). Posebej viden umetniški razvoj gledališča
se zgodi po izgradnji novega kulturnega doma leta 1964, ko se poveča šte-
vilo nagrad, ki jih maloštevilen ansambel prejema na tekmovalnih festiva-
lih. V tem obdobju prihajajo v Trst režirat tudi pomembni režiserji sodob-
nega slovenskega gledališča: Dušan Jovanović, Mile Korun, Andrej Hieng,
Dušan Mlakar, Mario Uršič, Zvone Šedlbauer in drugi.
Pregled uprizoritev nam pove, da v času po vojni ni posebej naraslo
uprizarjanje sodobnih slovenskih dramskih besedil, razloge za to bo tre-
ba iskati v neprijazni družbenopolitični klimi, še posebej po pripojitvi dveh
con različnima državama. Vodstvo gledališča kljub temu vztrajno išče stik
z matico prek uprizarjanja slovenskih dramskih besedil. Najprej s parti-
zansko dramatiko (agitkami), ki jo predstavljajo Andante patetico Vitomila
Zupana (7. 12. 1945, r. Jože Tiran), Raztrganci Mateja Bora (17. 2. 1946, r. Just
Košuta), sledile so prve uprizoritve Ivana Cankarja (otvoritvena predsta-
va Jernejeva pravica, nato Kralj na Betajnovi, Hlapci ...), politična drama
Mire Mihelič Ogenj in pepel (3. 6. 1949, r. Milan Košič). Od slovenskih del
so sicer na repertoarju tudi dela Antona T. Linharta, Miška Kranjca, Frana
S. Finžgarja, Herberta Grüna, Bratka Krefta in drugih. Večinski del reper-
toarja zavzemajo lahkotnejši teksti in otroške ali mladinske igre.
Prehod k sodobnejšim dramskim poetikam se zgodi šele z uprizoritvi-
jo Odločitve Jožeta Javorška (v soavtorstvu z Jožetom Tiranom), ki dogajan-
je postavi v obdobje po prvi svetovni vojni, ko Trst po odločitvi zaveznikov
pade v italijanske roke. Drama ima za središče odnos med fašizmom in
58
