Page 61 - Čuš, Alenka, et al. ur. (2018). Družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kulturah, jezikih in literaturah. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 61
gledališče na stičišču kultur
Slovenci, ki živijo v Italiji.7 Druga Javorškova igra, uprizorjena v Trstu, ko-
medija Manevri (12. 11. 1960, r. Jože Babič), govori o odsluženih vojaških
rezervistih, ki se odločijo uprizoriti Levstikovega Martina Krpana. Ko
se lotijo uprizoritve, zgodbo nadgrajujejo in jo dodajajo, kar le stopnjuje
komični učinek in tudi trpko poanto, ki bi jo lahko tržaška publika razume-
la zelo aktualno, kot lasanje slovenskega Krpana z velikim tujim Brdavsom.
Do sredine šestdesetih let sta to edini novonastali sodobni slovenski
dramski besedili (če odštejemo agitke in drame socialnega realizma), ki
doživita uprizoritev na odru SSG Trst. Večji premik se zgodi po izgradn-
ji nove dvorane, ko uprizorijo tudi za ljubljanske razmere aktualne drame:
Dialogi (Primož Kozak, 12. 1. 1965, r. Jože Babič), Študentska soba (Igor
Torkar, 12. 1. 1965, r. Jože Babič) in Kongres (Primož Kozak, 19. 4. 1965, r.
Jože Babič). Gre za dramska besedila, ki so že ob svojih krstnih uprizorit-
vah naletela na velik odziv tako na strani oblasti in kritike kot tudi gledal-
cev, saj se je v njih kazala učinkovita kritika aktualne družbene stvarnos-
ti. Izmed slovenskih tržaških avtorjev,8 ki jih uprizarjajo v tem obdobju,
naštejmo uprizoritve Šagra (Rade Pregarc, 20. 10. 1956, r. Jože Babič), Pisma
Julije de Laespinase (Mira Sardoč, 29. 4. 1966, r. Branko Gombač), Ne vedno
kakor lastovke (Filibert Benedetič, 23. 2. 1967, r. Jože Babič), Anarhist (Jaka
Štoka, 3. 11. 1967, r. Jože Babič) in Moč uniforme (Jaka Štoka, 22. 11. 1969, r.
Mario Uršič). Najpogosteje uprizarjan slovenski tržaški avtor je bil Josip
Tavčar: Prihodnjo nedeljo (9. 11. 1957, r. Jože Babič), Pekel je vendar pekel (4.
3. 1959, r. Jože Babič), Ogledalo (4. 3. 1959, r. Jože Babič), Nicky – zlati deček
(21. 11. 1952, r. Jože Babič), Zeh pred smrtjo (28. 1. 1962, r. Adrijan Rustja), V
Honolulu (11. 5. 1963, r. Adrijan Rustja), Mrtvi kanarček (4. 3. 1966, r. Jože
Babič), Red mora biti (9. 1. 1969, r. Žarko Petan). Kot posebnosti tega časa
ostajata tudi uprizoritev Škofjeloškega pasijona (p. Romuald Marušič, 11. 4.
1965) v režiji Mirka Mahniča in ugledališčeni izbor del tržaških pesnikov
in pisateljev, ki se je pod naslovom Rusi most zgodil 10. 2. 1968 v režiji Jožeta
Babiča.
7 V prvem dejanju spremljamo fašistične tehnike raznarodovanja, v drugem dejanju
pa nas avtor postavi v drugo svetovno vojno, ko se osrednja junaka (Tržačana) Just
in Branko odpravita v partizane in se borita proti Italijanom; ko je vojne konec, se
kot edina iz svojih družin vrneta v Trst, ki pa je (spet) italijanski. Spoznata, da je bila
njuna borba nesmiselna, a ko stopita v hišo, ju v njej pričakajo vsi »njuni« pokojni,
kar je očitno znamenje, da borbe za slovenski Trst še ni konec. (Glej: Schmidt Snoj
2010, 444–449)
8 Terminološko razlikovanje med slovenskimi tržaškimi avtorji in italijanskimi
tržaškimi avtorji je potrebno zaradi italijanskega pojma »letteratura triestina«, ki
označuje zgolj literaturo v italijanskem jeziku. (Glej: Toroš 2014)
59
Slovenci, ki živijo v Italiji.7 Druga Javorškova igra, uprizorjena v Trstu, ko-
medija Manevri (12. 11. 1960, r. Jože Babič), govori o odsluženih vojaških
rezervistih, ki se odločijo uprizoriti Levstikovega Martina Krpana. Ko
se lotijo uprizoritve, zgodbo nadgrajujejo in jo dodajajo, kar le stopnjuje
komični učinek in tudi trpko poanto, ki bi jo lahko tržaška publika razume-
la zelo aktualno, kot lasanje slovenskega Krpana z velikim tujim Brdavsom.
Do sredine šestdesetih let sta to edini novonastali sodobni slovenski
dramski besedili (če odštejemo agitke in drame socialnega realizma), ki
doživita uprizoritev na odru SSG Trst. Večji premik se zgodi po izgradn-
ji nove dvorane, ko uprizorijo tudi za ljubljanske razmere aktualne drame:
Dialogi (Primož Kozak, 12. 1. 1965, r. Jože Babič), Študentska soba (Igor
Torkar, 12. 1. 1965, r. Jože Babič) in Kongres (Primož Kozak, 19. 4. 1965, r.
Jože Babič). Gre za dramska besedila, ki so že ob svojih krstnih uprizorit-
vah naletela na velik odziv tako na strani oblasti in kritike kot tudi gledal-
cev, saj se je v njih kazala učinkovita kritika aktualne družbene stvarnos-
ti. Izmed slovenskih tržaških avtorjev,8 ki jih uprizarjajo v tem obdobju,
naštejmo uprizoritve Šagra (Rade Pregarc, 20. 10. 1956, r. Jože Babič), Pisma
Julije de Laespinase (Mira Sardoč, 29. 4. 1966, r. Branko Gombač), Ne vedno
kakor lastovke (Filibert Benedetič, 23. 2. 1967, r. Jože Babič), Anarhist (Jaka
Štoka, 3. 11. 1967, r. Jože Babič) in Moč uniforme (Jaka Štoka, 22. 11. 1969, r.
Mario Uršič). Najpogosteje uprizarjan slovenski tržaški avtor je bil Josip
Tavčar: Prihodnjo nedeljo (9. 11. 1957, r. Jože Babič), Pekel je vendar pekel (4.
3. 1959, r. Jože Babič), Ogledalo (4. 3. 1959, r. Jože Babič), Nicky – zlati deček
(21. 11. 1952, r. Jože Babič), Zeh pred smrtjo (28. 1. 1962, r. Adrijan Rustja), V
Honolulu (11. 5. 1963, r. Adrijan Rustja), Mrtvi kanarček (4. 3. 1966, r. Jože
Babič), Red mora biti (9. 1. 1969, r. Žarko Petan). Kot posebnosti tega časa
ostajata tudi uprizoritev Škofjeloškega pasijona (p. Romuald Marušič, 11. 4.
1965) v režiji Mirka Mahniča in ugledališčeni izbor del tržaških pesnikov
in pisateljev, ki se je pod naslovom Rusi most zgodil 10. 2. 1968 v režiji Jožeta
Babiča.
7 V prvem dejanju spremljamo fašistične tehnike raznarodovanja, v drugem dejanju
pa nas avtor postavi v drugo svetovno vojno, ko se osrednja junaka (Tržačana) Just
in Branko odpravita v partizane in se borita proti Italijanom; ko je vojne konec, se
kot edina iz svojih družin vrneta v Trst, ki pa je (spet) italijanski. Spoznata, da je bila
njuna borba nesmiselna, a ko stopita v hišo, ju v njej pričakajo vsi »njuni« pokojni,
kar je očitno znamenje, da borbe za slovenski Trst še ni konec. (Glej: Schmidt Snoj
2010, 444–449)
8 Terminološko razlikovanje med slovenskimi tržaškimi avtorji in italijanskimi
tržaškimi avtorji je potrebno zaradi italijanskega pojma »letteratura triestina«, ki
označuje zgolj literaturo v italijanskem jeziku. (Glej: Toroš 2014)
59
