Page 79 - Čuš, Alenka, et al. ur. (2018). Družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kulturah, jezikih in literaturah. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 79
izkušnja migracije in integracije v slovenski prostor...
cepti, ki jih predhodno ni poznala oz. ji niso ničesar pomenili, tako izraža
odsotnost teh občutkov:
Odsotnost toplih jesenskih popoldnevov, ko srkaš domače vino
pod sosedovo kutino. Odsotnost tistega otipljivega, drhteče-
ga čustva […] Ne verjamem, da sem kdaj prej tako močno obču-
tila kako navzočnost. Kasneje, ko sem ležala na ozki postelji v
propadajoči stolpnici na Proletarski v toplem zalivu moje skupno-
sti dveh, sem bila srečna, da sem jo spoznala. Bila je zelo daleč od
mojih sanjskih predstav o Ljubljani. Toda njena dvojnost, njena
ostrina in melanholija, sta me zasvojili. (Johnson Debeljak, 1999:
68)
S temi novimi spoznanji postopoma opušča poviševanje občutka
anonimnosti, ki jo je spremljal med življenjem v velikem mestu. Življenje v
majhnem mestu, kjer se le redko zgodi, da na cesti ne sreča vsaj enega znan-
ca, ji postaja vedno bolj domače in celo bolj avtentično. Z Alešem si utira
pot med slovenske in jugoslovanske kulturne kroge, seznanja se z rokovsko
subkulturo nekdanje Jugoslavije, z jugo-nostalgijo po izgubljenem bratstvu
in enotnosti. Seznani se tudi s pomenom pojmov nostalgija in hrepenen-
je, ki sta po njenem mnenju tako zelo značilna za jugoslovanske in sloven-
ske ljudi.
Tudi Erica Johnson Debeljak se v začetni fazi integracije v slovenski
prostor sooči z neizprosnim bojem z birokracijo novonastale države. V
birokratski gonji z Alešem pristaneta, ko se želita poročiti. Za Erico pred-
stavlja ta položaj in boj z uradniki velik šok, daje ji občutek popolne nemoči
in nezmožnosti, da lahko upravlja s svojim osebnim življenjem. V strogi
birokratizaciji vidi kategorizacijo in omejevanje posameznikove svobode in
nenehno klasificiranje človeških identitet. Kljub vsemu pa poudarja, da je
bila tega deležna zgolj na formalni ravni njenega začetnega vživljanja v slov-
enski prostor, njeno vsakdanje življenje je bilo bolj sproščeno in prepuščeno
naključjem. Ob tem se zaveda tudi, da ima kot Američanka v slovenski
družbi relativno privilegiran položaj − v primerjavi z drugimi priseljenci,
predvsem tistimi iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Izpostavlja, da so
ti obravnavani veliko slabše in so deležni številnih negativnih konotacij in
stereotipov. Svoj položaj tujke dojema kot privilegiran, kot tisti, ki ji omog-
oča širšo in kritično perspektivo na stvarnost, tako izraža:
Tujec ima nekaj resničnih prednosti, ne samo šaljivih. Navsezadnje
mi je prav vloga tujke omogočila, da sem opazovala dve enako od-
77
cepti, ki jih predhodno ni poznala oz. ji niso ničesar pomenili, tako izraža
odsotnost teh občutkov:
Odsotnost toplih jesenskih popoldnevov, ko srkaš domače vino
pod sosedovo kutino. Odsotnost tistega otipljivega, drhteče-
ga čustva […] Ne verjamem, da sem kdaj prej tako močno obču-
tila kako navzočnost. Kasneje, ko sem ležala na ozki postelji v
propadajoči stolpnici na Proletarski v toplem zalivu moje skupno-
sti dveh, sem bila srečna, da sem jo spoznala. Bila je zelo daleč od
mojih sanjskih predstav o Ljubljani. Toda njena dvojnost, njena
ostrina in melanholija, sta me zasvojili. (Johnson Debeljak, 1999:
68)
S temi novimi spoznanji postopoma opušča poviševanje občutka
anonimnosti, ki jo je spremljal med življenjem v velikem mestu. Življenje v
majhnem mestu, kjer se le redko zgodi, da na cesti ne sreča vsaj enega znan-
ca, ji postaja vedno bolj domače in celo bolj avtentično. Z Alešem si utira
pot med slovenske in jugoslovanske kulturne kroge, seznanja se z rokovsko
subkulturo nekdanje Jugoslavije, z jugo-nostalgijo po izgubljenem bratstvu
in enotnosti. Seznani se tudi s pomenom pojmov nostalgija in hrepenen-
je, ki sta po njenem mnenju tako zelo značilna za jugoslovanske in sloven-
ske ljudi.
Tudi Erica Johnson Debeljak se v začetni fazi integracije v slovenski
prostor sooči z neizprosnim bojem z birokracijo novonastale države. V
birokratski gonji z Alešem pristaneta, ko se želita poročiti. Za Erico pred-
stavlja ta položaj in boj z uradniki velik šok, daje ji občutek popolne nemoči
in nezmožnosti, da lahko upravlja s svojim osebnim življenjem. V strogi
birokratizaciji vidi kategorizacijo in omejevanje posameznikove svobode in
nenehno klasificiranje človeških identitet. Kljub vsemu pa poudarja, da je
bila tega deležna zgolj na formalni ravni njenega začetnega vživljanja v slov-
enski prostor, njeno vsakdanje življenje je bilo bolj sproščeno in prepuščeno
naključjem. Ob tem se zaveda tudi, da ima kot Američanka v slovenski
družbi relativno privilegiran položaj − v primerjavi z drugimi priseljenci,
predvsem tistimi iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Izpostavlja, da so
ti obravnavani veliko slabše in so deležni številnih negativnih konotacij in
stereotipov. Svoj položaj tujke dojema kot privilegiran, kot tisti, ki ji omog-
oča širšo in kritično perspektivo na stvarnost, tako izraža:
Tujec ima nekaj resničnih prednosti, ne samo šaljivih. Navsezadnje
mi je prav vloga tujke omogočila, da sem opazovala dve enako od-
77
