Page 75 - Čuš, Alenka, et al. ur. (2018). Družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kulturah, jezikih in literaturah. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 75
izkušnja migracije in integracije v slovenski prostor...
tudi ni spraševala in ni nikdar zares doumela človekove soodvisnosti od
nje. Ob navezavi slovenskega človeka na naravo Stanislava Chrobakova
Repar analitično zaznava tudi tradicionalne vzorce, ki so globoko zako-
reninjeni v zavest slovenskih ljudi in v njihovo delovanje, tudi rigidnost, ki
jo ti tradicionalni vzorci pogosto zbujajo pri ljudeh. Med seznanjanjem s
slovensko družbo poudarja, da iz primeža tradicionalnih vzorcev slovenski
človek težko izstopa, zato je hkrati tudi obvarovan pred novimi, modern-
imi oblikami kapitalističnega zasužnjevanja. Avtorica kot kolektivni sin-
drom slovenskega človeka izpostavlja tudi osamo, nekomunikacijo in nes-
odelovalni značaj slovenskih ljudi. Ta osama se polasti tudi nje same.
Neka notranja osamljenost – ki se izkazuje tudi fizično – je namreč v
tej prelepi deželi absolutna stvarnost, a ne le zame, temveč tudi za moje tu-
kajšnje sobivajoče. Gre za popolnoma običajen fenomen, s katerim se tu
srečujemo na ulicah, v glavnih prostorih, na gozdnih stezah, v gostilnah, v
(ne)komunikaciji. Ljudje hodijo sami, ali ostajajo sami, bolj zaupno se niti
ne zbližajo, ali prej izjemoma kot ponavadi. Ne delijo si osebnih izkušenj,
prej sporočajo o družbenih presežkih svojega delovanja. In potem si svoj
skrčeni, emocionalno sestradani ego ojačajo v ustanovah in prek institucij,
v katerih so zaposleni. Kar je še slabše – ta kombinacija človeškega defi-
cita s sistemsko represijo. Vsak ljubosumno nadzoruje svoj mali teritorij.
(Chrobáková-Repar, 2009: 152)
V svojem literarnem delu Stanislava Chrobakova Repar nenehno
vzporeja življenje v Bratislavi s tistim v Ljubljani, te primerjave izvaja na
ravni vsakdanjega življenja, še bolj pogosto pa na ravni jezika in njegove
rabe. Opaža namreč, da sta si slovenski in slovaški jezik sicer podobna in da
je s tega vidika njena jezikovna integracija olajšana. Hkrati opaža tudi, da
si oba slovanska jezika določen nabor besedišča delita, vendar z očitno raz-
liko, da imajo nekateri izrazi v drugem jeziku drugačen pomen, so zastare-
li ali niso več v rabi. Primerjave izvaja tudi v navezavi na historično situ-
acijo in slovensko nacionalno zgodovino, ob tem izpostavlja tudi povezavo
Slovenije z ostalimi državami na Balkanskem polotoku, trenja na meji med
Slovenijo in Hrvaško in na tržaškem območju. S pozicije analitične znan-
stvenice s historičnega vidika komentira tudi položaj Ljubljane, ki izgublja
svoj centralistični položaj in unifikacijsko funkcijo.
Ob izkušnji migracije Stanislava Chrobakova Repar v delu Slovenka
na kvadrat prevprašuje tudi in predvsem svojo vlogo literarne ustvarjal-
ke, znanstvenice, kulturne posrednice in umetnice nasploh. Sprašuje se, na
kakšen način se ob uveljavljenem položaju v slovaških kulturnih krogih ak-
73
tudi ni spraševala in ni nikdar zares doumela človekove soodvisnosti od
nje. Ob navezavi slovenskega človeka na naravo Stanislava Chrobakova
Repar analitično zaznava tudi tradicionalne vzorce, ki so globoko zako-
reninjeni v zavest slovenskih ljudi in v njihovo delovanje, tudi rigidnost, ki
jo ti tradicionalni vzorci pogosto zbujajo pri ljudeh. Med seznanjanjem s
slovensko družbo poudarja, da iz primeža tradicionalnih vzorcev slovenski
človek težko izstopa, zato je hkrati tudi obvarovan pred novimi, modern-
imi oblikami kapitalističnega zasužnjevanja. Avtorica kot kolektivni sin-
drom slovenskega človeka izpostavlja tudi osamo, nekomunikacijo in nes-
odelovalni značaj slovenskih ljudi. Ta osama se polasti tudi nje same.
Neka notranja osamljenost – ki se izkazuje tudi fizično – je namreč v
tej prelepi deželi absolutna stvarnost, a ne le zame, temveč tudi za moje tu-
kajšnje sobivajoče. Gre za popolnoma običajen fenomen, s katerim se tu
srečujemo na ulicah, v glavnih prostorih, na gozdnih stezah, v gostilnah, v
(ne)komunikaciji. Ljudje hodijo sami, ali ostajajo sami, bolj zaupno se niti
ne zbližajo, ali prej izjemoma kot ponavadi. Ne delijo si osebnih izkušenj,
prej sporočajo o družbenih presežkih svojega delovanja. In potem si svoj
skrčeni, emocionalno sestradani ego ojačajo v ustanovah in prek institucij,
v katerih so zaposleni. Kar je še slabše – ta kombinacija človeškega defi-
cita s sistemsko represijo. Vsak ljubosumno nadzoruje svoj mali teritorij.
(Chrobáková-Repar, 2009: 152)
V svojem literarnem delu Stanislava Chrobakova Repar nenehno
vzporeja življenje v Bratislavi s tistim v Ljubljani, te primerjave izvaja na
ravni vsakdanjega življenja, še bolj pogosto pa na ravni jezika in njegove
rabe. Opaža namreč, da sta si slovenski in slovaški jezik sicer podobna in da
je s tega vidika njena jezikovna integracija olajšana. Hkrati opaža tudi, da
si oba slovanska jezika določen nabor besedišča delita, vendar z očitno raz-
liko, da imajo nekateri izrazi v drugem jeziku drugačen pomen, so zastare-
li ali niso več v rabi. Primerjave izvaja tudi v navezavi na historično situ-
acijo in slovensko nacionalno zgodovino, ob tem izpostavlja tudi povezavo
Slovenije z ostalimi državami na Balkanskem polotoku, trenja na meji med
Slovenijo in Hrvaško in na tržaškem območju. S pozicije analitične znan-
stvenice s historičnega vidika komentira tudi položaj Ljubljane, ki izgublja
svoj centralistični položaj in unifikacijsko funkcijo.
Ob izkušnji migracije Stanislava Chrobakova Repar v delu Slovenka
na kvadrat prevprašuje tudi in predvsem svojo vlogo literarne ustvarjal-
ke, znanstvenice, kulturne posrednice in umetnice nasploh. Sprašuje se, na
kakšen način se ob uveljavljenem položaju v slovaških kulturnih krogih ak-
73
