Page 23 - Klančar, Andreja, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Učenje in poučevanje geometrije z uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije v osnovni šoli. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

itelj Medsebojni odnosi Teorije učenja in poučevanja
Didaktična komunikacija Učenec

Učna vsebina

Didaktična sredstva

Cilji

Slika . Didaktični trikotnik (povzeto po Kramar, , str. )

S sodobnimi pristopi poučevanja se je spremenilo tudi pojmovanje pouče-
vanja, kjer ne gre več le za učiteljevo posredovanje učne vsebine učencem,
temveč za izobraževalni proces, v katerem so učitelji in učenci enakoprav-
ni subjekti, med katerimi se stalno razvijajo medsebojni odnosi, didaktična
komunikacija in socialna interakcija (Kramar, ). Slednje je na sliki . pri-
kazano v obliki didaktičnega trikotnika.

Konektivizem
Konektivizem temelji na Downesovi domnevi o porazdeljeni kogniciji (Downes,
) oziroma na tezi, da je znanje porazdeljeno po človeških, družbenih in
tehnoloških omrežjih. Učenje je pojmovano kot proces povezovanja, nara-
ščanja in uporabljanja teh omrežij (Radovan, ). Gre za nov način pojmo-
vanja učenja – govorimo o omrežnem učenju (angl. networked learning) na
treh ločenih ravneh:

– ravni živčevja, ki temelji na možganski aktivnosti;
– konceptualni ravni, ki temelji na mrežno povezanih konceptih in znan-

stvenih disciplinah;
– zunanji ravni, ki temelji na vpetosti novih tehnologij.

Vsem trem omrežjem so skupna vozlišča, ki se na vsaki od navedenih ravni
prikazujejo drugače. Na ravni možganske aktivnosti so to nevroni, na kon-
ceptualni ravni je to zamisel oziroma ideja, na zunanji ravni pa oseba ali in-
formacijski vir (Bregar, Zagmajster in Radovan, ).

Siemens () izpostavlja naslednja temeljna načela konektivizma:

