Page 65 - Klančar, Andreja, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Učenje in poučevanje geometrije z uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije v osnovni šoli. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 65
Metode poučevanja matematike
problema. S tem pri učencu spodbujamo samoregulacijo učenja, so-
delovalno delo ter kritično mišljenje (Nelson, Sadler in Surtees, ).
Na izbiro metod vpliva veliko dejavnikov, kot so število učencev, opremlje-
nost z didaktičnimi pripomočki in tehnologijo, čas, ki ga imamo na razpolago,
pedagoška in strokovna usposobljenost učitelja, predvsem pa moramo biti
pri izbiri metod pozorni na upoštevanje razvojne stopnje učencev.
Kot smo povzeli že v poglavju o teorijah učenja (poglavje ), so znanstveni-
ki, ki so preučevali učenje, spodbujali različne metode učenja in poučevanja.
Bruner je poudarjal pomen samostojnega odkrivanja v procesu učenja, ki ga
je utemeljeval s trajnostjo znanja in z uporabnostjo v novih situacijah, saj se
učenci poleg vsebine naučijo tudi reševanja problemov.
Ausubel () je poudarjal pomembnost sistematičnega učenja. Učenci
pri tem pridejo do znanja hitreje, to pa je sistematičnejše. Poudarjal je, da je ta
metoda primerna tudi za manj uspešne učence in učence, ki so obremenjeni
s strahom pred neuspehom, saj se učijo v stilu, v katerem najbolj razvijejo
svoje sposobnosti in izrazijo svoje dosežke. Kot razlaga Ausbel, je omenjena
metoda tudi manj zahtevna za učitelje.
Gagne se je zavzemal za vodeno odkrivanje, kjer učitelj stopnjo vodenja
prilagodi glede na situacijo v razredu. Njeno pomembnost je poudaril pred-
vsem pri formulaciji koncepta (Žakelj, ).
Vse tri omenjene metode učenja in poučevanja stremijo k temu, da učenci
matematiko usvajajo skozi proces in ne le kot končna dejstva, vendar so pri
nekaterih načinih bolj samostojni, pri drugih bolj vodeni (Žakelj, ).
Simons, Van Der Linden in Duffy poudarjajo (De Corte, ), da je za za-
gotovitev večje uspešnosti učenja potrebno preiti od direktnega poučeva-
nja k izkustvenemu učenju. Izkušnje imajo pri učenju in človekovem razvoju
osrednjo vlogo (Kolb, ). Izkustveno učenje je metoda učenja, ki neposre-
dno izkušnjo (doživljaj), opazovanje (percepcijo), spoznavanje (kognicijo) in
ravnanje (akcijo) pomaga povezati v neločljivo celoto. Ne omejuje se zgolj
na posredovanje simbolov (abstraktno znanje pojmov in zakonitosti), tem-
več v učenje stalno vpleta izkušnje učencev (Marentič-Požarnik, Magajna in
Peklaj, ). Da bo učenec lahko res ponotranjil novousvojene pojme in z nji-
mi nadomestil intuitivne predstave, mu je treba zagotoviti različne situacije,
v katerih bi to novo znanje lahko uporabil in ga potrjeval. Izkustveno učenje
mu lahko pomaga pri postopnem usvajanju in izgrajevanju pojmov in pred-
stav – od konkretnih izkušenj do abstraktnega pojma. Ima pomembno vlogo
zlasti za učence, katerih izhodišče spoznavanja je prek čutil, z zbiranjem, mer-
jenjem in opazovanjem (Žakelj, ).
problema. S tem pri učencu spodbujamo samoregulacijo učenja, so-
delovalno delo ter kritično mišljenje (Nelson, Sadler in Surtees, ).
Na izbiro metod vpliva veliko dejavnikov, kot so število učencev, opremlje-
nost z didaktičnimi pripomočki in tehnologijo, čas, ki ga imamo na razpolago,
pedagoška in strokovna usposobljenost učitelja, predvsem pa moramo biti
pri izbiri metod pozorni na upoštevanje razvojne stopnje učencev.
Kot smo povzeli že v poglavju o teorijah učenja (poglavje ), so znanstveni-
ki, ki so preučevali učenje, spodbujali različne metode učenja in poučevanja.
Bruner je poudarjal pomen samostojnega odkrivanja v procesu učenja, ki ga
je utemeljeval s trajnostjo znanja in z uporabnostjo v novih situacijah, saj se
učenci poleg vsebine naučijo tudi reševanja problemov.
Ausubel () je poudarjal pomembnost sistematičnega učenja. Učenci
pri tem pridejo do znanja hitreje, to pa je sistematičnejše. Poudarjal je, da je ta
metoda primerna tudi za manj uspešne učence in učence, ki so obremenjeni
s strahom pred neuspehom, saj se učijo v stilu, v katerem najbolj razvijejo
svoje sposobnosti in izrazijo svoje dosežke. Kot razlaga Ausbel, je omenjena
metoda tudi manj zahtevna za učitelje.
Gagne se je zavzemal za vodeno odkrivanje, kjer učitelj stopnjo vodenja
prilagodi glede na situacijo v razredu. Njeno pomembnost je poudaril pred-
vsem pri formulaciji koncepta (Žakelj, ).
Vse tri omenjene metode učenja in poučevanja stremijo k temu, da učenci
matematiko usvajajo skozi proces in ne le kot končna dejstva, vendar so pri
nekaterih načinih bolj samostojni, pri drugih bolj vodeni (Žakelj, ).
Simons, Van Der Linden in Duffy poudarjajo (De Corte, ), da je za za-
gotovitev večje uspešnosti učenja potrebno preiti od direktnega poučeva-
nja k izkustvenemu učenju. Izkušnje imajo pri učenju in človekovem razvoju
osrednjo vlogo (Kolb, ). Izkustveno učenje je metoda učenja, ki neposre-
dno izkušnjo (doživljaj), opazovanje (percepcijo), spoznavanje (kognicijo) in
ravnanje (akcijo) pomaga povezati v neločljivo celoto. Ne omejuje se zgolj
na posredovanje simbolov (abstraktno znanje pojmov in zakonitosti), tem-
več v učenje stalno vpleta izkušnje učencev (Marentič-Požarnik, Magajna in
Peklaj, ). Da bo učenec lahko res ponotranjil novousvojene pojme in z nji-
mi nadomestil intuitivne predstave, mu je treba zagotoviti različne situacije,
v katerih bi to novo znanje lahko uporabil in ga potrjeval. Izkustveno učenje
mu lahko pomaga pri postopnem usvajanju in izgrajevanju pojmov in pred-
stav – od konkretnih izkušenj do abstraktnega pojma. Ima pomembno vlogo
zlasti za učence, katerih izhodišče spoznavanja je prek čutil, z zbiranjem, mer-
jenjem in opazovanjem (Žakelj, ).
