Page 72 - Klančar, Andreja, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Učenje in poučevanje geometrije z uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije v osnovni šoli. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 72
ormacijsko-komunikacijska tehnologija
braževanja, saj tablični računalniki in mobilni telefoni že postajajo del šolskih
praks. Raba IKT pri pouku torej ni več vezana le na uporabo računalnika in in-
terneta, temveč vključuje tudi druge tehnologije, kot so mobilne naprave,
digitalni fotoaparat in druga tehnološka učna sredstva.
Računalnik je zaradi svoje uporabnosti danes prisoten praktično v vsakem
razredu, pogosto pa so učilnice opremljene tudi z interaktivnimi tablami, ve-
dno pogosteje tudi s tabličnimi računalniki, kar je gotovo povezano tudi z
načrtnim vključevanjem IKT v slovenski šolski prostor, ki poteka tudi v sklo-
pu različnih projektov (npr. pilotni projekt testiranja tabličnih računalnikov),
ter s prodorom interaktivnih elektronskih učbenikov (i-učbenikov).
IKT je v slovenske šole vstopila v sedemdesetih oziroma osemdesetih le-
tih prejšnjega stoletja. Najprej je bila uvedena v srednje, nato še v osnovne
šole (Mori, ). Na uporabo računalnika v izobraževanju so bila takrat veza-
na visoka pričakovanja, in sicer naj bi ta odigral vlogo popolnega domačega
učitelja, ki bi posamezniku glede na njegove zmožnosti, potrebe in želje za-
gotavljal individualizirane usluge med podajanjem najsodobnejšega znanja
(Gerlič, ). Informatizacija slovenskega šolstva se je začela pospešeno iz-
vajati od leta dalje, ko se je začelo sistematično uvajanje uporabe IKT
v slovensko šolstvo, in sicer leta najprej s projektom RO – Računalni-
ško opismenjevanje. Namen projekta je bil zagotoviti slovenskim vzgojno-
izobraževalnim zavodom strojno in programsko (sistemsko in didaktično) ra-
čunalniško opremo ter usposobiti učitelje za uporabo IKT pri poučevanju ter
razvojno-raziskovalnih projektih v zvezi z novimi pristopi uporabe. Vzposta-
vljeno je bilo slovensko izobraževalno omrežje (SIO) (MIZŠ, ).
Usposabljanje vzgojiteljev, učiteljev in ravnateljev ter opremljanje sloven-
skih VIZ-zavodov z IKT ter druge dejavnosti tako brez večjih presledkov po-
tekajo od leta pa do danes (MIZŠ, ).
Enega večjih sistemskih prebojev je na podlagi nadgrajenega Akcijskega
načrta informatizacije slovenskega šolstva od leta naprej s projektom
e-šolstvo zagotovilo takratno Ministrstvo za šolstvo in šport. V okviru »e-
šolstva« se je poleg razvoja in implementacije svetovanja, didaktične pod-
pore in tehnične pomoči šolam izvedel tudi poskus razvoja in implemen-
tacije standarda »e-kompetentni učitelj in ravnatelj«. Predlog standarda e-
kompetentni učitelj, ki vsebuje šest temeljnih e-kompetenc, se formalno ni
vpeljal (MIZŠ, ). Omenjene e-kompetence so naslednje (Kreuh, ):
. poznavanje in zmožnost kritične uporabe IKT;
. zmožnost komunikacije in sodelovanja na daljavo (učitelji, vzgojitelji in
drugi strokovni delavci v VIZ, starši, učenci);
braževanja, saj tablični računalniki in mobilni telefoni že postajajo del šolskih
praks. Raba IKT pri pouku torej ni več vezana le na uporabo računalnika in in-
terneta, temveč vključuje tudi druge tehnologije, kot so mobilne naprave,
digitalni fotoaparat in druga tehnološka učna sredstva.
Računalnik je zaradi svoje uporabnosti danes prisoten praktično v vsakem
razredu, pogosto pa so učilnice opremljene tudi z interaktivnimi tablami, ve-
dno pogosteje tudi s tabličnimi računalniki, kar je gotovo povezano tudi z
načrtnim vključevanjem IKT v slovenski šolski prostor, ki poteka tudi v sklo-
pu različnih projektov (npr. pilotni projekt testiranja tabličnih računalnikov),
ter s prodorom interaktivnih elektronskih učbenikov (i-učbenikov).
IKT je v slovenske šole vstopila v sedemdesetih oziroma osemdesetih le-
tih prejšnjega stoletja. Najprej je bila uvedena v srednje, nato še v osnovne
šole (Mori, ). Na uporabo računalnika v izobraževanju so bila takrat veza-
na visoka pričakovanja, in sicer naj bi ta odigral vlogo popolnega domačega
učitelja, ki bi posamezniku glede na njegove zmožnosti, potrebe in želje za-
gotavljal individualizirane usluge med podajanjem najsodobnejšega znanja
(Gerlič, ). Informatizacija slovenskega šolstva se je začela pospešeno iz-
vajati od leta dalje, ko se je začelo sistematično uvajanje uporabe IKT
v slovensko šolstvo, in sicer leta najprej s projektom RO – Računalni-
ško opismenjevanje. Namen projekta je bil zagotoviti slovenskim vzgojno-
izobraževalnim zavodom strojno in programsko (sistemsko in didaktično) ra-
čunalniško opremo ter usposobiti učitelje za uporabo IKT pri poučevanju ter
razvojno-raziskovalnih projektih v zvezi z novimi pristopi uporabe. Vzposta-
vljeno je bilo slovensko izobraževalno omrežje (SIO) (MIZŠ, ).
Usposabljanje vzgojiteljev, učiteljev in ravnateljev ter opremljanje sloven-
skih VIZ-zavodov z IKT ter druge dejavnosti tako brez večjih presledkov po-
tekajo od leta pa do danes (MIZŠ, ).
Enega večjih sistemskih prebojev je na podlagi nadgrajenega Akcijskega
načrta informatizacije slovenskega šolstva od leta naprej s projektom
e-šolstvo zagotovilo takratno Ministrstvo za šolstvo in šport. V okviru »e-
šolstva« se je poleg razvoja in implementacije svetovanja, didaktične pod-
pore in tehnične pomoči šolam izvedel tudi poskus razvoja in implemen-
tacije standarda »e-kompetentni učitelj in ravnatelj«. Predlog standarda e-
kompetentni učitelj, ki vsebuje šest temeljnih e-kompetenc, se formalno ni
vpeljal (MIZŠ, ). Omenjene e-kompetence so naslednje (Kreuh, ):
. poznavanje in zmožnost kritične uporabe IKT;
. zmožnost komunikacije in sodelovanja na daljavo (učitelji, vzgojitelji in
drugi strokovni delavci v VIZ, starši, učenci);
