Page 142 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 142
študijski večeri
matinščina pa pravir slovanskih jezikov.25 Vergerij se »slovanskemu
Hieronimu« odreka zaradi zgodovinske doslednosti, predvsem pa zato,
ker se je z glagolsko liturgijo dovolj dobro seznanil, da je prepoznal nje-
ne omejitve, ko je šlo za širjenje Božje besede v ljudstvu razumljivem je-
ziku. Kidrič (1922, 190) se je motil, ko je Vergeriju pripisoval vračanje k
stari cerkveni slovanščini; Vergerij ni imel v mislih niti stare cerkvene
slovanščine niti glagoljaštva in arhaičnih plasti južnoslovanskih jezi-
kov, temveč moderno jezikovno konstrukcijo (Marinčič 2018b, 90).26 Če
bi Vergerijeva »ilirska vulgata« res nastala, bi glagolsko tradicijo nado-
mestila na podoben način, kot je Nova Vulgata po drugem vatikanskem
koncilu nadomestila Hieronimov prevod.27
Misel, da bi bilo bolje živeti pod sultanom Sulejmanom kot pod rim-
skim papežem, je Vergerij citiral v kontekstu provokacije, vendar z očit
no simpatijo. Zapisal jo je prav v letih »slovenskega« projekta, natanko
med Matevževem evangelijem in prvim delom Nove zaveze. Krilatica o
dveh antikristih, papežu in mohamedanskem Turku, je v tem času vse
prisotna. Trubar jo pogosto ponavlja, vendar se zdi, da nevarnejšega
»antikrista« vidi v Turku, saj se je bil spričo turške nevarnosti priprav-
ljen celo zbliževati s katoliško Cerkvijo.28 Za Vergerija je prvi (če ne edi-
ni pravi) antikrist rimski papež. Da v turški nevarnosti ne vidi temeljne
25 V tem se Vergerij kaže celo kot skrajni univerzalist in odstopa od humanistične
težnje k »iskanju korenin«. Poleg tega mu jezik očitno ne pomeni temelja etnič-
ne identifikacije, kot ga je pomenil npr. Oberstainu (v panegiriku Maksimilijanu;
prim. Simoniti 2007, 32–33), zlasti pa ravno Pribojeviću; prim. Madunić 2010, ki
na str. 197 navaja primer popa Martinca; ta je zapisal, da so Turki po katastrofal-
nem porazu Hrvatov pri Krbavi leta 1493 »silno pritiskali na hrvaški jezik«.
26 Dokaz za tako stališče je Vergerijev argument proti Hosiusu, ki prisega na nekak
šno uročno, magično moč ljudstvu nerazumljive latinščine: »Tudi Rusi [tako Ho-
sius] se nič ne pritožujejo, da jim Božjo službo pojejo v nerazumljivem jeziku, pri
čemer marsičesa ne razumejo niti duhovniki – so torej v zmoti druga ljudstva, ki
hočejo to petje slišati v razumljivem jeziku?« (Vergerij 1559b, 61v.–r.)
27 Vzporednica se mi zdi zanimiva zato, ker je tudi projekt nove latinske vulgate že
ob svojem nastanku učinkoval utopično. Po moji vednosti ta koncilski (a po svo-
jem duhu protikoncilski) prevod poseduje in uporablja zanemarljivo majhno šte-
vilo katoliških duhovnikov in redovnikov.
28 O tem zbliževanju v podobnem kontekstu Bernik 2011, 23.
140
matinščina pa pravir slovanskih jezikov.25 Vergerij se »slovanskemu
Hieronimu« odreka zaradi zgodovinske doslednosti, predvsem pa zato,
ker se je z glagolsko liturgijo dovolj dobro seznanil, da je prepoznal nje-
ne omejitve, ko je šlo za širjenje Božje besede v ljudstvu razumljivem je-
ziku. Kidrič (1922, 190) se je motil, ko je Vergeriju pripisoval vračanje k
stari cerkveni slovanščini; Vergerij ni imel v mislih niti stare cerkvene
slovanščine niti glagoljaštva in arhaičnih plasti južnoslovanskih jezi-
kov, temveč moderno jezikovno konstrukcijo (Marinčič 2018b, 90).26 Če
bi Vergerijeva »ilirska vulgata« res nastala, bi glagolsko tradicijo nado-
mestila na podoben način, kot je Nova Vulgata po drugem vatikanskem
koncilu nadomestila Hieronimov prevod.27
Misel, da bi bilo bolje živeti pod sultanom Sulejmanom kot pod rim-
skim papežem, je Vergerij citiral v kontekstu provokacije, vendar z očit
no simpatijo. Zapisal jo je prav v letih »slovenskega« projekta, natanko
med Matevževem evangelijem in prvim delom Nove zaveze. Krilatica o
dveh antikristih, papežu in mohamedanskem Turku, je v tem času vse
prisotna. Trubar jo pogosto ponavlja, vendar se zdi, da nevarnejšega
»antikrista« vidi v Turku, saj se je bil spričo turške nevarnosti priprav-
ljen celo zbliževati s katoliško Cerkvijo.28 Za Vergerija je prvi (če ne edi-
ni pravi) antikrist rimski papež. Da v turški nevarnosti ne vidi temeljne
25 V tem se Vergerij kaže celo kot skrajni univerzalist in odstopa od humanistične
težnje k »iskanju korenin«. Poleg tega mu jezik očitno ne pomeni temelja etnič-
ne identifikacije, kot ga je pomenil npr. Oberstainu (v panegiriku Maksimilijanu;
prim. Simoniti 2007, 32–33), zlasti pa ravno Pribojeviću; prim. Madunić 2010, ki
na str. 197 navaja primer popa Martinca; ta je zapisal, da so Turki po katastrofal-
nem porazu Hrvatov pri Krbavi leta 1493 »silno pritiskali na hrvaški jezik«.
26 Dokaz za tako stališče je Vergerijev argument proti Hosiusu, ki prisega na nekak
šno uročno, magično moč ljudstvu nerazumljive latinščine: »Tudi Rusi [tako Ho-
sius] se nič ne pritožujejo, da jim Božjo službo pojejo v nerazumljivem jeziku, pri
čemer marsičesa ne razumejo niti duhovniki – so torej v zmoti druga ljudstva, ki
hočejo to petje slišati v razumljivem jeziku?« (Vergerij 1559b, 61v.–r.)
27 Vzporednica se mi zdi zanimiva zato, ker je tudi projekt nove latinske vulgate že
ob svojem nastanku učinkoval utopično. Po moji vednosti ta koncilski (a po svo-
jem duhu protikoncilski) prevod poseduje in uporablja zanemarljivo majhno šte-
vilo katoliških duhovnikov in redovnikov.
28 O tem zbliževanju v podobnem kontekstu Bernik 2011, 23.
140
