Page 70 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 70
razprave, študije
vo in izvirno pisanje – zaznamuje tudi Trubarjevo prevajanje, in to celo
bibličnih ter temeljnih simboličnih besedil vsaj do deželnoknežjega iz-
gona iz notranjevstrijskih dežel l. 1565.
Če se na posamezne Otfriedove zamisli in pristope ozre s stališča že
nekaj desetletij bolj ali manj neproblematično sprejete koncepcije pre-
vajanja (Roman Jakobson), je moč kaj hitro ugotoviti, da so Otfriedovi
pogledi deloma še vedno precej aktualni. Glede na vprašanje, kako in-
terpretirati jezikovni znak, Jakobson razlikuje: a) intrajezikovni pre
vod ali preubeseditev (rewording: interpretacija s pomočjo drugih zna-
kov istega jezika), b) interjezikovni prevod (translation, ki predstavlja
interpretacijo jezikovnih znakov s pomočjo znakov drugega jezika) in
c) intersemiotični prevod ali transmutacijo (transmutation: interpreta-
cija jezikovnih znakov z uporabo znakov nejezikovnih znakovnih sis-
temov, npr. filma, gledališke ali glasbene obdelave dela ... ) (Jakobson
1989, 204).
Otfriedovo prevajalsko delo določa kombinacija prvih dveh pristo-
pov – intra- in interjezikovnega prevoda. Kajti prevajalec prestavlja v je-
zik, ki ni izvirni jezik evangelijskih knjig, toda pri tem ves čas ohranja
tesen stik z izvirnikom. Toda slednjega preubeseduje in oblikovno spre-
minja. S tega stališča je svoje delo lahko štel za določeno vrsto prevoda, le
da je pri tem izbral drugačno obliko, kot je bila tista, v kateri se (je) evan-
gelijski tekst izvirno nahaja(l), in to glede na razmislek, kako literarno
vrednost prevajanega dela približati bralcu svojega časa. Pri Otfriedu je
pomembno tudi razmerje izvirnik6 – bralec (kristjan), kajti gre za preva-
janje, ki se poslužuje krepke pomoči teološke eksegeze izvirnega evange-
lijskega besedila, v moderni teoriji prevajanja pa je precejšen poudarek
ravno na interpretativni (kognitivni) fazi, ki je predhodnica jezikov-
ne izrazitve prevodnega besedila. Z istim načinom – interpretacija iz
virnika > izrazitev prevoda – se srečamo tudi pri Konstantinu Filozofu
in Alfredu Velikemu, toda tudi pri Trubarjevem slovenjenju bibličnih
knjig in tudi teološko tako pomenljivega besedila, kot je Augsburška
veroizpoved.
6 Za le-tega pogosto uporablja kar izraz »zakon«.
68
vo in izvirno pisanje – zaznamuje tudi Trubarjevo prevajanje, in to celo
bibličnih ter temeljnih simboličnih besedil vsaj do deželnoknežjega iz-
gona iz notranjevstrijskih dežel l. 1565.
Če se na posamezne Otfriedove zamisli in pristope ozre s stališča že
nekaj desetletij bolj ali manj neproblematično sprejete koncepcije pre-
vajanja (Roman Jakobson), je moč kaj hitro ugotoviti, da so Otfriedovi
pogledi deloma še vedno precej aktualni. Glede na vprašanje, kako in-
terpretirati jezikovni znak, Jakobson razlikuje: a) intrajezikovni pre
vod ali preubeseditev (rewording: interpretacija s pomočjo drugih zna-
kov istega jezika), b) interjezikovni prevod (translation, ki predstavlja
interpretacijo jezikovnih znakov s pomočjo znakov drugega jezika) in
c) intersemiotični prevod ali transmutacijo (transmutation: interpreta-
cija jezikovnih znakov z uporabo znakov nejezikovnih znakovnih sis-
temov, npr. filma, gledališke ali glasbene obdelave dela ... ) (Jakobson
1989, 204).
Otfriedovo prevajalsko delo določa kombinacija prvih dveh pristo-
pov – intra- in interjezikovnega prevoda. Kajti prevajalec prestavlja v je-
zik, ki ni izvirni jezik evangelijskih knjig, toda pri tem ves čas ohranja
tesen stik z izvirnikom. Toda slednjega preubeseduje in oblikovno spre-
minja. S tega stališča je svoje delo lahko štel za določeno vrsto prevoda, le
da je pri tem izbral drugačno obliko, kot je bila tista, v kateri se (je) evan-
gelijski tekst izvirno nahaja(l), in to glede na razmislek, kako literarno
vrednost prevajanega dela približati bralcu svojega časa. Pri Otfriedu je
pomembno tudi razmerje izvirnik6 – bralec (kristjan), kajti gre za preva-
janje, ki se poslužuje krepke pomoči teološke eksegeze izvirnega evange-
lijskega besedila, v moderni teoriji prevajanja pa je precejšen poudarek
ravno na interpretativni (kognitivni) fazi, ki je predhodnica jezikov-
ne izrazitve prevodnega besedila. Z istim načinom – interpretacija iz
virnika > izrazitev prevoda – se srečamo tudi pri Konstantinu Filozofu
in Alfredu Velikemu, toda tudi pri Trubarjevem slovenjenju bibličnih
knjig in tudi teološko tako pomenljivega besedila, kot je Augsburška
veroizpoved.
6 Za le-tega pogosto uporablja kar izraz »zakon«.
68
