Page 69 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 69
jonatan vinkler
narečju, na podlagi predgovorov pa ga je mogoče postaviti v čas med
863 in 871. Vsebuje štiri predgovore, med njimi pa sta z vidika srednje-
veškega razmišljanja o prevodnih problemih pomembna četrti, zlas-
ti pa prvi, ki je sicer napisan v frankovskem dialektu, toda naslovljen
je z latinskim naslovom Cur scriptor hunc librum theotisce dictaverit.5
Kot oznako jezika, v katerega prevaja, uporablja Otfried več izrazov:
frankovski jezik ali celo samo naš jezik. Drugi predgovor je naslovljen
z Invocatio scriptoris ad Deum, njegova vsebina pa sta avtorjeva invo-
kacija na Boga in prošnja za njegovo pomoč. Tretji predgovor je posve-
tilo nemškemu cesarju Ludviku II. (822–875) in je s stališča prevodnih
problemov še najmanj pomemben. Povsem drugače je s četrtim pred-
govorom, ki je posvečen škofu Liutbertu iz Mainza († 889). Omenjeni
predgovor je zanimiv zaradi piščeve avtorske perspektive: Otfried ga
je namreč napisal v latinščini, kar mu omogoča, da se o jeziku prevo-
da izrazi še kako drugače, kot je o njem govoril v prvem predgovoru –
predpostavljal je najbrž namreč, da njegovega latinskega predgovora ne
bo bral prav vsak bralec prevoda.
Evangelienbuch ni celovit prevod evangelijev (četveroevangelij) ali
perikop (aprakos) iz njih, temveč je nekakšna verzificirana summa, ki
jemlje snov iz evangelijskih besedil. Tako je pravzaprav avtorska trans-
formacija izvirnega besedila v drugo obliko – v verze. Če ga primerja-
mo s tedaj obstoječimi tipi prevodov, pa se pokaže tudi njegova izvir-
nost, novost na področju same prevodne teorije in koncepta. Otfried
namreč svoj prevod razume kot prenos misli iz ene oblike v drugo. Zato
v predgovoru na več mestih povsem nezaznamovano uporablja frankov
ski termin »scribit« in tako ne govori (več samo) o »prevajanju«, temveč
o »pisanju«, njegov prevod pa tako ni več le prestava, temveč tudi bolj
ali manj izvirna pisava. Isti pristop – izvirnik kot predloga za predela-
pod naslovom Otfridi Evangeliorum liber: veterum Germanorum gramma
ticae, poeseos, theologiae, praeclarum monimentum, Basileae 1571:
https://books.google.si/books?id=TnWAWKYhs1IC&dq=Otfridus%20Evangeli-
orum%20liber&hl=sl&pg=PP4#v=onepage&q=Otfridus%20Evangeliorum%20li-
ber&f=false
5 Zakaj je avtor to knjigo napisal v frankovskem jeziku.
67
narečju, na podlagi predgovorov pa ga je mogoče postaviti v čas med
863 in 871. Vsebuje štiri predgovore, med njimi pa sta z vidika srednje-
veškega razmišljanja o prevodnih problemih pomembna četrti, zlas-
ti pa prvi, ki je sicer napisan v frankovskem dialektu, toda naslovljen
je z latinskim naslovom Cur scriptor hunc librum theotisce dictaverit.5
Kot oznako jezika, v katerega prevaja, uporablja Otfried več izrazov:
frankovski jezik ali celo samo naš jezik. Drugi predgovor je naslovljen
z Invocatio scriptoris ad Deum, njegova vsebina pa sta avtorjeva invo-
kacija na Boga in prošnja za njegovo pomoč. Tretji predgovor je posve-
tilo nemškemu cesarju Ludviku II. (822–875) in je s stališča prevodnih
problemov še najmanj pomemben. Povsem drugače je s četrtim pred-
govorom, ki je posvečen škofu Liutbertu iz Mainza († 889). Omenjeni
predgovor je zanimiv zaradi piščeve avtorske perspektive: Otfried ga
je namreč napisal v latinščini, kar mu omogoča, da se o jeziku prevo-
da izrazi še kako drugače, kot je o njem govoril v prvem predgovoru –
predpostavljal je najbrž namreč, da njegovega latinskega predgovora ne
bo bral prav vsak bralec prevoda.
Evangelienbuch ni celovit prevod evangelijev (četveroevangelij) ali
perikop (aprakos) iz njih, temveč je nekakšna verzificirana summa, ki
jemlje snov iz evangelijskih besedil. Tako je pravzaprav avtorska trans-
formacija izvirnega besedila v drugo obliko – v verze. Če ga primerja-
mo s tedaj obstoječimi tipi prevodov, pa se pokaže tudi njegova izvir-
nost, novost na področju same prevodne teorije in koncepta. Otfried
namreč svoj prevod razume kot prenos misli iz ene oblike v drugo. Zato
v predgovoru na več mestih povsem nezaznamovano uporablja frankov
ski termin »scribit« in tako ne govori (več samo) o »prevajanju«, temveč
o »pisanju«, njegov prevod pa tako ni več le prestava, temveč tudi bolj
ali manj izvirna pisava. Isti pristop – izvirnik kot predloga za predela-
pod naslovom Otfridi Evangeliorum liber: veterum Germanorum gramma
ticae, poeseos, theologiae, praeclarum monimentum, Basileae 1571:
https://books.google.si/books?id=TnWAWKYhs1IC&dq=Otfridus%20Evangeli-
orum%20liber&hl=sl&pg=PP4#v=onepage&q=Otfridus%20Evangeliorum%20li-
ber&f=false
5 Zakaj je avtor to knjigo napisal v frankovskem jeziku.
67
