Page 165 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 12, zvezek 25 / Year 12, Issue 25, 2016
P. 165
Ivan Florjanc, HARMONIJA – OD TRAKTATOV DO UÈBENIKOV V SLOVENŠÈINI
dvanajstleten otrok odpotoval iz Dunaja v Paris (1822) – ne po nakluèju, marveè naèrtno
zaradi študijskega slovesa, ki ga je ta kraj u ival.41 e samo to pove veliko!
Ne smemo se potemtakem èuditi, èe je samo v Franciji med J. Ph. Rameaujem in
Vincentom D’Indyem (1851-1931) nastalo pribli no 200 traktatov in uèbenikov
harmonije, kontrapunkta, fuge in kompozicije. Vse to je moèno iz arevalo tudi zunaj
Francije, predvsem v takrat sve e prebujajoèo se Nemèijo in Italijo. Kar je bilo pri
Rameauju strnjeno na enem mestu, je v teh uèbenikih – le redko bi jim lahko rekli traktati –
prisotno v razdrobljeni obliki. Tukaj ni izvzet niti znani, v nemškem in širšem (tudi
slovenskem) prostoru zelo posnemani, a obenem tudi moèno kritizirani, glasbeni teoretik
Hugo Riemann. Èeprav velja Riemann za utemeljitelja (ne pa iznajditelja) funkcijske
harmonije in je šel v svojih teorijah deloma tudi svojo pot (Rameaujeva francosko
obarvana subtilnost ni vsem dojemljiva), je – neposredno in posredno – tudi on velik
Rameaujev dol nik za svoje temeljne trditve. Na teh je lahko gradil funkcijski sistem on in
tisti, ki so njegov nauk naprej razvi(ja)li. Med temi izstopajo H. Grabner in samonikli W.
Maler. (D. de la Motte42 se je po drugi svetovni vojni v vsem spretno naslonil na W.
Malerjev sistem, zlasti na njegove funkcijske Bezeichnungen, in ga v uèbenikih tr no pod
svojim imenom populariziral). Ne gre pozabiti, da funkcijske teorije poèivajo na poldrugo
stoletje trajajoèem izèišèevanju Rameaujeve misli, ki je postavila te išèe svojega sistema
v odnose med posameznimi prvinami zvoènega sistema. H. Riemann se je npr. e lahko
naslonil na Fétisove uvide na podroèju idej o tonalnosti43, ki so zakro ile po Evropi še
pred Riemannovim rojstvom. Prav Rameaujeva misel o odnosih med razliènimi prvinami
harmonskega glasbenega sistema je pripravila pot do uvidov v zakonitosti tonalnega
sistema, ki pa še vedno ni povsem izèrpana.44
Riemannov èas na prelomu 1900, ki je zakljuèil neko obdobje in v marsièem zaznamoval
tudi razvoj slovenske glasbene teorije, je bil nov èas; ta je e zaèel pozabljati na prvobitno
‘teorijo’ – oz. strasten ‘ogled zanimivosti’, ki omogoèajo ‘zrenje, uvid, kontemplacijo’ (gr.
theoréo), in jo zamenjal z neposredno pridobitnostjo ‘praktiènega’. Tudi tr ni vidiki od
industrijske revolucije naprej niso zanemarljivi. Ni pa bil Riemann edini. Razen svetlih
izjem, je takšen odnos vse do danes zaznamoval med drugim tudi podroèje harmonije.
Pot od Rameaujevega traktata pa vse do današnjih uèbenikov harmonije je bila dolga. Èe
se vprašamo, kakšen pogled nam nudi panorama raziskav na podroèju harmonije po
Rameauju, lahko strnjeno reèemo naslednje. Zaèetni glasbeno teoretièno-raziskovalni
naboj, ki ga je na evropskem zahodu pognal v tek Pitagora v daljni antiki, nadaljevali pa
modreci (Platon, Aristotel, Ptolomej idr.) v srednji in pozni antiki (Boetij), nakar so prav
tako modreci in glasbeniki ohranjali Pitagorov zaèetni raziskovalni naboj ves srednji vek
41 Èeprav kot ‘ne-dr avljan’ ni mogel u ivati rednih študijskih ugodnosti na konservatoriju, kamor ga kot
tujca Cherubini ni smel sprejeti, mu je pa posredoval izvrstne privatne uèitelje.
42 Nekatere trditve in celo poglavja v D. de la Mottovi Harmonielehre so moèno vprašljiva. To zahteva
posebno obravnavo.
43 Fétis F.-J., 1844, Traité complet de la théorie et de la pratique de L’Harmonie.
44 Avtor je od l. 1980 naprej razvi(ja)l nove analitiène in semantiène uvide na podroèju tonalnega sistema.
Prim. Florjanc I., Tonalni magnetizem kot perspektiva v glasbi. V: Kuret P. (ur.), Imaginacija narave v
umetnosti ali “Glasba naj posnema naravo v njenem naèinu delovanja”. Ljubljana, Festival, 2013, str.
50-60.
165
dvanajstleten otrok odpotoval iz Dunaja v Paris (1822) – ne po nakluèju, marveè naèrtno
zaradi študijskega slovesa, ki ga je ta kraj u ival.41 e samo to pove veliko!
Ne smemo se potemtakem èuditi, èe je samo v Franciji med J. Ph. Rameaujem in
Vincentom D’Indyem (1851-1931) nastalo pribli no 200 traktatov in uèbenikov
harmonije, kontrapunkta, fuge in kompozicije. Vse to je moèno iz arevalo tudi zunaj
Francije, predvsem v takrat sve e prebujajoèo se Nemèijo in Italijo. Kar je bilo pri
Rameauju strnjeno na enem mestu, je v teh uèbenikih – le redko bi jim lahko rekli traktati –
prisotno v razdrobljeni obliki. Tukaj ni izvzet niti znani, v nemškem in širšem (tudi
slovenskem) prostoru zelo posnemani, a obenem tudi moèno kritizirani, glasbeni teoretik
Hugo Riemann. Èeprav velja Riemann za utemeljitelja (ne pa iznajditelja) funkcijske
harmonije in je šel v svojih teorijah deloma tudi svojo pot (Rameaujeva francosko
obarvana subtilnost ni vsem dojemljiva), je – neposredno in posredno – tudi on velik
Rameaujev dol nik za svoje temeljne trditve. Na teh je lahko gradil funkcijski sistem on in
tisti, ki so njegov nauk naprej razvi(ja)li. Med temi izstopajo H. Grabner in samonikli W.
Maler. (D. de la Motte42 se je po drugi svetovni vojni v vsem spretno naslonil na W.
Malerjev sistem, zlasti na njegove funkcijske Bezeichnungen, in ga v uèbenikih tr no pod
svojim imenom populariziral). Ne gre pozabiti, da funkcijske teorije poèivajo na poldrugo
stoletje trajajoèem izèišèevanju Rameaujeve misli, ki je postavila te išèe svojega sistema
v odnose med posameznimi prvinami zvoènega sistema. H. Riemann se je npr. e lahko
naslonil na Fétisove uvide na podroèju idej o tonalnosti43, ki so zakro ile po Evropi še
pred Riemannovim rojstvom. Prav Rameaujeva misel o odnosih med razliènimi prvinami
harmonskega glasbenega sistema je pripravila pot do uvidov v zakonitosti tonalnega
sistema, ki pa še vedno ni povsem izèrpana.44
Riemannov èas na prelomu 1900, ki je zakljuèil neko obdobje in v marsièem zaznamoval
tudi razvoj slovenske glasbene teorije, je bil nov èas; ta je e zaèel pozabljati na prvobitno
‘teorijo’ – oz. strasten ‘ogled zanimivosti’, ki omogoèajo ‘zrenje, uvid, kontemplacijo’ (gr.
theoréo), in jo zamenjal z neposredno pridobitnostjo ‘praktiènega’. Tudi tr ni vidiki od
industrijske revolucije naprej niso zanemarljivi. Ni pa bil Riemann edini. Razen svetlih
izjem, je takšen odnos vse do danes zaznamoval med drugim tudi podroèje harmonije.
Pot od Rameaujevega traktata pa vse do današnjih uèbenikov harmonije je bila dolga. Èe
se vprašamo, kakšen pogled nam nudi panorama raziskav na podroèju harmonije po
Rameauju, lahko strnjeno reèemo naslednje. Zaèetni glasbeno teoretièno-raziskovalni
naboj, ki ga je na evropskem zahodu pognal v tek Pitagora v daljni antiki, nadaljevali pa
modreci (Platon, Aristotel, Ptolomej idr.) v srednji in pozni antiki (Boetij), nakar so prav
tako modreci in glasbeniki ohranjali Pitagorov zaèetni raziskovalni naboj ves srednji vek
41 Èeprav kot ‘ne-dr avljan’ ni mogel u ivati rednih študijskih ugodnosti na konservatoriju, kamor ga kot
tujca Cherubini ni smel sprejeti, mu je pa posredoval izvrstne privatne uèitelje.
42 Nekatere trditve in celo poglavja v D. de la Mottovi Harmonielehre so moèno vprašljiva. To zahteva
posebno obravnavo.
43 Fétis F.-J., 1844, Traité complet de la théorie et de la pratique de L’Harmonie.
44 Avtor je od l. 1980 naprej razvi(ja)l nove analitiène in semantiène uvide na podroèju tonalnega sistema.
Prim. Florjanc I., Tonalni magnetizem kot perspektiva v glasbi. V: Kuret P. (ur.), Imaginacija narave v
umetnosti ali “Glasba naj posnema naravo v njenem naèinu delovanja”. Ljubljana, Festival, 2013, str.
50-60.
165
