Page 162 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 12, zvezek 25 / Year 12, Issue 25, 2016
P. 162
SBENOPEDAGOŠKI ZBORNIK, 25. zvezek
kakšne vsebine je polo il svoja iskanja in ugotovitve – vse to nam razumljivo naka e e
naslov sam, èe poznamo semantièni domet posameznih izrazov, ki jih je avtor izbral.
Rameau ne izhaja iz nekega doloèenega pred-sistema (èeprav se je moèno oprl na I.
Newtna in njegovo znanstveno misel), niti se ni oklepal nekega vseveljavnega principa, iz
katerega bi nato izpeljeval svoje trditve. Rameau postavi te išèe svojega tonalnega
sistema v razmerja, oz. – lahko mirno reèemo – v odnose35 med posameznimi prvinami
zvoènega sistema. Stavek, ki smo ga v zaèetku zapisali z mislijo na grški izraz harmonia,
lahko tukaj dobesedno ponovimo v tem kontekstu, ko pojasnjujemo te išèe
Rameaujevega sistema, ki je v »nevidni notranji sili, ki v jedru stvari in pojavov zna,
zmore in uspe zdru evati neenake in celo nasprotne prvine v trdno celoto«; te prvine so v
našem primeru postopi temeljnega tona (npr. kvintni navzdol se zanj razlikuje od
kvintnega navzgor), pomeni akordov, stopnje tonalitete, razvezi disonanc (navzdol ali
navzgor) ipd.. e naslov traktata Traité de L’Harmonie zato ni prav niè nakljuèen.
Podobno kot Lippius izhaja Rameau v svojem sistemu iz temeljnega tona, ki ga pojmuje
kot osnovo vsakega akorda, neglede na njegove obrate. V tretjem poglavju prve knjige, ki
obravnava De l’origine des Consonances et de leur rapport, se v prvem podpoglavju
Article premier: Du principe de l’Harmonie ou du Son fondamental dotakne bistva
svojega harmonskega sistema takole: »Troisiéme. Et finalement, de l’union de ces
differents intervales, il se forme differentes Consonances dont l’Harmonie ne peut gtre
parfaite, si ce premier Son ne regne au dessous d’eux, comme en étant la Base et le
Fondement, selon ce qui paroît dans la Démonstration; donc ce premier Son est encore le
principe de ces Consonances et de l’Harmonie qu’elles forment.«36 Najboljši razlagalec
Rameaujevega sistema Jean-Le Rond d’Alembert še bolj jedrnato izrazi Rameaujevo
misel o harmoniji, ki ne pomeni posameznih akordov, marveè njihova razmerja, oz.
njihove odnose, ker gre za iv organizem zvoènih tkiv. Takole pravi: »1. Le chant, ou la
mélodie, n’est autre chose qu’une suite de sons qui se succedent les uns aux autres d’une
maniere agréable a l’oreille. 2. On appelle accord le mélange de plusieurs sons qui se font
entendre a-la-fois; et l’harmonie est proprement une suite d’accords qui en se succédant
flattent l’organe. 3. Dans la mélodie et dans l’harmonie, on nomme intervalle la différence
qu’il y a d’un son a un autre plus ou moins aigu.«37 D’Alembert izpostavi nazor o
pretakanju raznolikih (konsonanènih in disonanènih) zvoènih kakovostih, kar tvori enega
od temeljnih postavk Ramejevega tonalnega organizma. Subdominanta in dominanta
Rameauju ne pomenita najprej IV. in V. stopnjo tonalitete, marveè oznaèujeta naravo oz.
kakovost nekega akorda. Vsak èetverozvok je lahko ‘dominante’, vendar samo
neposreden odnos oz. razvez v toniko dodeli doloèenemu èetverozvoku funkcijski
kakovstni status ‘dominante tonique’ (V7 oz. funkcijski D7), ki ga razlikuje od obièajnih
dominant ‘simple dominante’ (II7, VI7). Podobno je tudi kakovost trozvoka z dodano
seksto (sixte ajoutée) lahko subdominanta – ‘sous dominante’, èe te i k razvezu navzgor
(npr. akorda IV+6 ali tudi I+6 sta oba subdominantna, saj razvezujeta navzgor, prvi v I.,
35 Izraza razmerje in odnos za avtorja I. F. nista sinonima: prvi pripada predmetnemu svetu, drugi pa na
podroèje med-osebnih dogajanj.
36 Rameau, J. Ph., 1722, Traité de L’Harmonie, str. 5.
37 Alembert, J.-Le R. d’, 1759, Élémens de musique, theorique et pratique, suivant les principes de Monsieur
Rameau, str. 1-2.
162
kakšne vsebine je polo il svoja iskanja in ugotovitve – vse to nam razumljivo naka e e
naslov sam, èe poznamo semantièni domet posameznih izrazov, ki jih je avtor izbral.
Rameau ne izhaja iz nekega doloèenega pred-sistema (èeprav se je moèno oprl na I.
Newtna in njegovo znanstveno misel), niti se ni oklepal nekega vseveljavnega principa, iz
katerega bi nato izpeljeval svoje trditve. Rameau postavi te išèe svojega tonalnega
sistema v razmerja, oz. – lahko mirno reèemo – v odnose35 med posameznimi prvinami
zvoènega sistema. Stavek, ki smo ga v zaèetku zapisali z mislijo na grški izraz harmonia,
lahko tukaj dobesedno ponovimo v tem kontekstu, ko pojasnjujemo te išèe
Rameaujevega sistema, ki je v »nevidni notranji sili, ki v jedru stvari in pojavov zna,
zmore in uspe zdru evati neenake in celo nasprotne prvine v trdno celoto«; te prvine so v
našem primeru postopi temeljnega tona (npr. kvintni navzdol se zanj razlikuje od
kvintnega navzgor), pomeni akordov, stopnje tonalitete, razvezi disonanc (navzdol ali
navzgor) ipd.. e naslov traktata Traité de L’Harmonie zato ni prav niè nakljuèen.
Podobno kot Lippius izhaja Rameau v svojem sistemu iz temeljnega tona, ki ga pojmuje
kot osnovo vsakega akorda, neglede na njegove obrate. V tretjem poglavju prve knjige, ki
obravnava De l’origine des Consonances et de leur rapport, se v prvem podpoglavju
Article premier: Du principe de l’Harmonie ou du Son fondamental dotakne bistva
svojega harmonskega sistema takole: »Troisiéme. Et finalement, de l’union de ces
differents intervales, il se forme differentes Consonances dont l’Harmonie ne peut gtre
parfaite, si ce premier Son ne regne au dessous d’eux, comme en étant la Base et le
Fondement, selon ce qui paroît dans la Démonstration; donc ce premier Son est encore le
principe de ces Consonances et de l’Harmonie qu’elles forment.«36 Najboljši razlagalec
Rameaujevega sistema Jean-Le Rond d’Alembert še bolj jedrnato izrazi Rameaujevo
misel o harmoniji, ki ne pomeni posameznih akordov, marveè njihova razmerja, oz.
njihove odnose, ker gre za iv organizem zvoènih tkiv. Takole pravi: »1. Le chant, ou la
mélodie, n’est autre chose qu’une suite de sons qui se succedent les uns aux autres d’une
maniere agréable a l’oreille. 2. On appelle accord le mélange de plusieurs sons qui se font
entendre a-la-fois; et l’harmonie est proprement une suite d’accords qui en se succédant
flattent l’organe. 3. Dans la mélodie et dans l’harmonie, on nomme intervalle la différence
qu’il y a d’un son a un autre plus ou moins aigu.«37 D’Alembert izpostavi nazor o
pretakanju raznolikih (konsonanènih in disonanènih) zvoènih kakovostih, kar tvori enega
od temeljnih postavk Ramejevega tonalnega organizma. Subdominanta in dominanta
Rameauju ne pomenita najprej IV. in V. stopnjo tonalitete, marveè oznaèujeta naravo oz.
kakovost nekega akorda. Vsak èetverozvok je lahko ‘dominante’, vendar samo
neposreden odnos oz. razvez v toniko dodeli doloèenemu èetverozvoku funkcijski
kakovstni status ‘dominante tonique’ (V7 oz. funkcijski D7), ki ga razlikuje od obièajnih
dominant ‘simple dominante’ (II7, VI7). Podobno je tudi kakovost trozvoka z dodano
seksto (sixte ajoutée) lahko subdominanta – ‘sous dominante’, èe te i k razvezu navzgor
(npr. akorda IV+6 ali tudi I+6 sta oba subdominantna, saj razvezujeta navzgor, prvi v I.,
35 Izraza razmerje in odnos za avtorja I. F. nista sinonima: prvi pripada predmetnemu svetu, drugi pa na
podroèje med-osebnih dogajanj.
36 Rameau, J. Ph., 1722, Traité de L’Harmonie, str. 5.
37 Alembert, J.-Le R. d’, 1759, Élémens de musique, theorique et pratique, suivant les principes de Monsieur
Rameau, str. 1-2.
162