Page 19 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 12, zvezek 25 / Year 12, Issue 25, 2016
P. 19
Breda Oblak, NARATIVNI IZRAZ POTI SKOZI GLASBENO ŠOLSTVO
pedagogi (dr. Stanko Gogala, Emilia Cassone, uèitelji videmskega liceja …) in
nenazadnje s posameznimi uèitelji Zavoda za glasbeno in baletno izobra evanje ( iva
Kraigher, Maks Jurca, Gita Mally, Gorazd Grafenauer …). Ob znaèilni odprtosti
glasbenih ur v povezavi s strokovnimi razpravami in izmenjavo mnenj se je projekt,
opredeljen kot eksperiment, vse bolj nagibal v obliko akcijskega raziskovanja. V sklepni
fazi bi potreboval ustrezno strokovno (znanstveno) obdelavo z utemeljitvijo dose kov, za
kar pa v takratnem obdobju na glasbenopedagoškem podroèju nismo bili usposobljeni.
Uèni dose ki so tako ostali na ravni posameznih izdelkov uèencev, pisnih izjav in
prièevanj, ki so se nanašala na visoko oceno razvitosti glasbenih sposobnosti, izvajalske
senzibilnosti, delovne discipline, zbranosti, usmerjenosti v ustvarjalnost, socializiranosti,
uène uspešnosti …
Projekt je bil formalno sklenjen leta 1971, na pobudo uèiteljev in ravnateljev pa tudi
nagrajen s strani takratne Temeljne izobra evalne skupnosti. Po dobrih tridesetih letih
(2005) me je kot ovrednotenje presenetila misel Pavleta Kalana v njegovih
avtobiografskih esejih: »Eksperimentalni pouk na osnovnih šolah je obrodil sadove in v
nekaj letih postal temelj sodobne glasbene vzgoje.«
Dose ki eksperimentalnega projekta so pustili sledi v nadaljnjem razvoju slovenske
glasbenopedagoške prakse in teorije, s tem, da so se v naslednjih desetletjih specifièno
nadgrajevali v razliènih smereh. Med njimi naj omenim pojmovanje
vzgojno-izobra evalnih podroèij in od tod naèrtovanje posameznih predmetov. Pokazalo
se je na primer v povezavi s solfeggiom Maksa Jurce v uènem naèrtu za nauk o glasbi
(1980). Sledil je naèrt za glasbeno vzgojo v osnovni šoli (1984), ki je s poudarkom na
glasbenih dejavnostih postal temeljno izhodišèe naèrtovanja za glasbo v èasu kurikularne
prenove v 90. letih. Uène vsebine v povezavi z didaktiènimi pristopi so v 70. letih za ivele
v radijskih šolskih urah, glasbenih enotah Celostne estetske vzgoje (1985), v obdobju po
letu 1983 (Oblak, B.) pa v zaporedju didaktiènih zbirk za vse razrede osemletne in
devetletne osnovne šole. S svojo tedaj izvirno tridelno zasnovo, izbiro gradiva in
vizualizacijo so spodbujale tudi nastajanje zbirk drugih avtorjev v splošnem in glasbenem
šolstvu. Medpredmetna povezava in metoda ustvarjalnega uèenja sta na podroèju
slovenske glasbene pedagogike v 80. letih usmerili prvi znanstveno-raziskovalni
obravnavi v obliki magisterija (1981) pod mentorstvom skladatelja prof. Vilka Ukmarja in
doktorata znanosti (1988) pod mentorstvom skladatelja prof. Daneta Škerla in prof.
Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete dr. Leona Zormana. Novi pogledi na glasbeno
vzgojo in izobra evanje so bili povod za številne seminarje, ki so se vrstili dobrih trideset
let doma in v zamejstvu, po letu 1989 pa prešli pod vodstvom domaèih in tujih
strokovnjakov v stalne programe izpopolnjevanja uèiteljev v splošnem in glasbenem
šolstvu (na primer Glasbeni Bovec).
Eksperimentalni pouk je pomenil najintenzivnejše obdobje mojega glasbeno-
pedagoškega zorenja in mi pribli al Eriksonovo teorijo epigeneze (1974) z njenimi
razvojnimi fazami od pridobivanja zaupanja, avtonomije, iniciative, razvijanja
odgovornosti in konèno do izoblikovanja identitete. Na mojo nadaljnjo identifikacijo in
profesionalizacijo je znaèilno vplival še zlasti v šolskem letu 1971/72, ko se je moja
19
pedagogi (dr. Stanko Gogala, Emilia Cassone, uèitelji videmskega liceja …) in
nenazadnje s posameznimi uèitelji Zavoda za glasbeno in baletno izobra evanje ( iva
Kraigher, Maks Jurca, Gita Mally, Gorazd Grafenauer …). Ob znaèilni odprtosti
glasbenih ur v povezavi s strokovnimi razpravami in izmenjavo mnenj se je projekt,
opredeljen kot eksperiment, vse bolj nagibal v obliko akcijskega raziskovanja. V sklepni
fazi bi potreboval ustrezno strokovno (znanstveno) obdelavo z utemeljitvijo dose kov, za
kar pa v takratnem obdobju na glasbenopedagoškem podroèju nismo bili usposobljeni.
Uèni dose ki so tako ostali na ravni posameznih izdelkov uèencev, pisnih izjav in
prièevanj, ki so se nanašala na visoko oceno razvitosti glasbenih sposobnosti, izvajalske
senzibilnosti, delovne discipline, zbranosti, usmerjenosti v ustvarjalnost, socializiranosti,
uène uspešnosti …
Projekt je bil formalno sklenjen leta 1971, na pobudo uèiteljev in ravnateljev pa tudi
nagrajen s strani takratne Temeljne izobra evalne skupnosti. Po dobrih tridesetih letih
(2005) me je kot ovrednotenje presenetila misel Pavleta Kalana v njegovih
avtobiografskih esejih: »Eksperimentalni pouk na osnovnih šolah je obrodil sadove in v
nekaj letih postal temelj sodobne glasbene vzgoje.«
Dose ki eksperimentalnega projekta so pustili sledi v nadaljnjem razvoju slovenske
glasbenopedagoške prakse in teorije, s tem, da so se v naslednjih desetletjih specifièno
nadgrajevali v razliènih smereh. Med njimi naj omenim pojmovanje
vzgojno-izobra evalnih podroèij in od tod naèrtovanje posameznih predmetov. Pokazalo
se je na primer v povezavi s solfeggiom Maksa Jurce v uènem naèrtu za nauk o glasbi
(1980). Sledil je naèrt za glasbeno vzgojo v osnovni šoli (1984), ki je s poudarkom na
glasbenih dejavnostih postal temeljno izhodišèe naèrtovanja za glasbo v èasu kurikularne
prenove v 90. letih. Uène vsebine v povezavi z didaktiènimi pristopi so v 70. letih za ivele
v radijskih šolskih urah, glasbenih enotah Celostne estetske vzgoje (1985), v obdobju po
letu 1983 (Oblak, B.) pa v zaporedju didaktiènih zbirk za vse razrede osemletne in
devetletne osnovne šole. S svojo tedaj izvirno tridelno zasnovo, izbiro gradiva in
vizualizacijo so spodbujale tudi nastajanje zbirk drugih avtorjev v splošnem in glasbenem
šolstvu. Medpredmetna povezava in metoda ustvarjalnega uèenja sta na podroèju
slovenske glasbene pedagogike v 80. letih usmerili prvi znanstveno-raziskovalni
obravnavi v obliki magisterija (1981) pod mentorstvom skladatelja prof. Vilka Ukmarja in
doktorata znanosti (1988) pod mentorstvom skladatelja prof. Daneta Škerla in prof.
Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete dr. Leona Zormana. Novi pogledi na glasbeno
vzgojo in izobra evanje so bili povod za številne seminarje, ki so se vrstili dobrih trideset
let doma in v zamejstvu, po letu 1989 pa prešli pod vodstvom domaèih in tujih
strokovnjakov v stalne programe izpopolnjevanja uèiteljev v splošnem in glasbenem
šolstvu (na primer Glasbeni Bovec).
Eksperimentalni pouk je pomenil najintenzivnejše obdobje mojega glasbeno-
pedagoškega zorenja in mi pribli al Eriksonovo teorijo epigeneze (1974) z njenimi
razvojnimi fazami od pridobivanja zaupanja, avtonomije, iniciative, razvijanja
odgovornosti in konèno do izoblikovanja identitete. Na mojo nadaljnjo identifikacijo in
profesionalizacijo je znaèilno vplival še zlasti v šolskem letu 1971/72, ko se je moja
19
