Page 14 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 12, zvezek 25 / Year 12, Issue 25, 2016
P. 14
SBENOPEDAGOŠKI ZBORNIK, 25. zvezek
zgodovino glasbe nam je posredoval prof. Vilko Ukmar, razvoj klavirske
literature pa prof. Pavel Šivic.
Marsikatero strokovno disciplino tako na srednji stopnji kot na akademiji bi morala še
osvetliti, saj sleherna od njih pripomore k uravnote enemu glasbenemu razvoju. V mojem
primeru pa moram dodati še prvo izkušnjo metodike za glasbo na srednji šoli. Bila je
namenjena zgolj osnovnošolskemu glasbenemu pouku na predmetni stopnji, ki so ga
predvidoma pouèevali absolventi teoretsko-pedagoškega oddelka Srednje glasbene šole.
V svojem zavzemanju za splošni glasbeni pouk je ravnateljica Vida Hribar Jeraj povabila
na šolo znanega glasbenega pedagoga in metodika ljubljanskega uèiteljišèa Petra
Potoènika, da nam je predstavil pouk glasbe tudi na razredni stopnji osnovne šole.
Informacije in metodiène napotke je podkrepil z našo praktièno izvedbo krajših
segmentov uène ure v razredu bli nje osnovne šole, èemur smo se radi izognili. Ker so
predmet od nekdaj izvajali uèitelji razrednega pouka, smo ga sprejeli kot nekaj odveènega.
Prva kratka izkušnja pa se je zame e kmalu nadaljevala, ko me je prof. Potoènik kot prvo
(morda po abecedi) doloèil za izvedbo celotne uène ure, pri èemer me je dodatno
vznemirila nepojasnjena navzoènost ravnateljice. Ura se je sreèno konèala, uèenci in
navzoèi so jo sprejeli z zanimanjem. Ob skupnem vraèanju proti glasbeni šoli mi je
ravnateljica pojasnila tudi svojo prisotnost. Profesor ji je elel predstaviti eno izmed uènih
ur po napotkih iz njegove Metodike pevskega pouka (objavljene leta 1952), prav tako pa
je elel tudi opozoriti, da sem po svoji naravi uèiteljica. Ravnateljica sama je ob tem
dodala še misel, ki me spremlja, »da je treba svojo naravo, ki jo dobiš v dar, iz iveti in da
tistega, za kar si nadarjen, ne smeš zatreti«. Pojasnilo ne le, da me je pomirilo, ampak je
tudi pomembno podkrepilo mojo naravnanost in zaupanje v pouèevanje.
Obdobja uèiteljskega delovanja
Vrnitev na Glasbeno šolo Jesenice
Prebujena uèiteljska identiteta me je še drugiè vrnila v vertikalo glasbenega šolstva, njen
zaèetek pa vodi nazaj na Jesenice, v šolsko leto 1959/60. Èasovno se to ujema z mojim
absolventskim sta em na Akademiji za glasbo in hkrati povabilom Glasbene šole
Jesenice, da prevzamem nekaj honorarnih ur klavirskega pouka. Znašla sem se v okolju in
èasu, ki sta mi odprla vpogled v številne potrebe in mo nosti za delovanje uèiteljev glasbe.
Predvideno honorarno delo se je e prav na zaèetku razširilo v stalno zaposlitev. Poleg
klavirja sem prevzela še del nauka o glasbi s poudarkom na solfeggiu, za nekaj mesecev
sem nadomestila odsotno uèiteljico glasbe na predmetni stopnji osnovne šole, v gimnaziji
pa prevzela glasbeni dele ur na novo uvedenega predmeta estetska vzgoja. Kulturne
spodbude v okolju so me usmerile v ustanovitev dveh pevskih zborov, z
glasbenozgodovinsko tematiko pa sem se vkljuèila v javne predstavitve slogovnih
umetnostnih obdobij … Po širini delovanja sem se identificirala z nekakšno polivalentno
uèiteljico glasbe, iz èesar odseva sociološka opredelitev profesionalnosti kot neke oblike
kontinuitete socialne dinamike interesov.
Po statusu sem bila pripravnica, po izkušnjah pa predvsem avtodidaktinja, saj v tistem
èasu ni bilo predvideno nobeno strokovno svetovanje oziroma mentorstvo. Vsaka izmed
14
zgodovino glasbe nam je posredoval prof. Vilko Ukmar, razvoj klavirske
literature pa prof. Pavel Šivic.
Marsikatero strokovno disciplino tako na srednji stopnji kot na akademiji bi morala še
osvetliti, saj sleherna od njih pripomore k uravnote enemu glasbenemu razvoju. V mojem
primeru pa moram dodati še prvo izkušnjo metodike za glasbo na srednji šoli. Bila je
namenjena zgolj osnovnošolskemu glasbenemu pouku na predmetni stopnji, ki so ga
predvidoma pouèevali absolventi teoretsko-pedagoškega oddelka Srednje glasbene šole.
V svojem zavzemanju za splošni glasbeni pouk je ravnateljica Vida Hribar Jeraj povabila
na šolo znanega glasbenega pedagoga in metodika ljubljanskega uèiteljišèa Petra
Potoènika, da nam je predstavil pouk glasbe tudi na razredni stopnji osnovne šole.
Informacije in metodiène napotke je podkrepil z našo praktièno izvedbo krajših
segmentov uène ure v razredu bli nje osnovne šole, èemur smo se radi izognili. Ker so
predmet od nekdaj izvajali uèitelji razrednega pouka, smo ga sprejeli kot nekaj odveènega.
Prva kratka izkušnja pa se je zame e kmalu nadaljevala, ko me je prof. Potoènik kot prvo
(morda po abecedi) doloèil za izvedbo celotne uène ure, pri èemer me je dodatno
vznemirila nepojasnjena navzoènost ravnateljice. Ura se je sreèno konèala, uèenci in
navzoèi so jo sprejeli z zanimanjem. Ob skupnem vraèanju proti glasbeni šoli mi je
ravnateljica pojasnila tudi svojo prisotnost. Profesor ji je elel predstaviti eno izmed uènih
ur po napotkih iz njegove Metodike pevskega pouka (objavljene leta 1952), prav tako pa
je elel tudi opozoriti, da sem po svoji naravi uèiteljica. Ravnateljica sama je ob tem
dodala še misel, ki me spremlja, »da je treba svojo naravo, ki jo dobiš v dar, iz iveti in da
tistega, za kar si nadarjen, ne smeš zatreti«. Pojasnilo ne le, da me je pomirilo, ampak je
tudi pomembno podkrepilo mojo naravnanost in zaupanje v pouèevanje.
Obdobja uèiteljskega delovanja
Vrnitev na Glasbeno šolo Jesenice
Prebujena uèiteljska identiteta me je še drugiè vrnila v vertikalo glasbenega šolstva, njen
zaèetek pa vodi nazaj na Jesenice, v šolsko leto 1959/60. Èasovno se to ujema z mojim
absolventskim sta em na Akademiji za glasbo in hkrati povabilom Glasbene šole
Jesenice, da prevzamem nekaj honorarnih ur klavirskega pouka. Znašla sem se v okolju in
èasu, ki sta mi odprla vpogled v številne potrebe in mo nosti za delovanje uèiteljev glasbe.
Predvideno honorarno delo se je e prav na zaèetku razširilo v stalno zaposlitev. Poleg
klavirja sem prevzela še del nauka o glasbi s poudarkom na solfeggiu, za nekaj mesecev
sem nadomestila odsotno uèiteljico glasbe na predmetni stopnji osnovne šole, v gimnaziji
pa prevzela glasbeni dele ur na novo uvedenega predmeta estetska vzgoja. Kulturne
spodbude v okolju so me usmerile v ustanovitev dveh pevskih zborov, z
glasbenozgodovinsko tematiko pa sem se vkljuèila v javne predstavitve slogovnih
umetnostnih obdobij … Po širini delovanja sem se identificirala z nekakšno polivalentno
uèiteljico glasbe, iz èesar odseva sociološka opredelitev profesionalnosti kot neke oblike
kontinuitete socialne dinamike interesov.
Po statusu sem bila pripravnica, po izkušnjah pa predvsem avtodidaktinja, saj v tistem
èasu ni bilo predvideno nobeno strokovno svetovanje oziroma mentorstvo. Vsaka izmed
14