Page 26 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 12, zvezek 25 / Year 12, Issue 25, 2016
P. 26
SBENOPEDAGOŠKI ZBORNIK, 25. zvezek
pripomoèki narodnega razvitka – gledališèe«.2 Temeljni namen društva je bil krepiti
narodno zavest in razvijati slovensko gledališko dejavnost, ki naj bi bila tudi orodje
narodove omike. Med ustanovitelji so bili vsestransko dejavni narodnjaki, pomembni
èlani Ju nega Sokola, Ljubljanske èitalnice in kasneje Glasbene matice, Vojteh Valenta
(1842–1891), Peter Grasselli (1841–1933), Josip Nolli (1841–1902), Franc (Fran)
Ravnihar (1832–1904) in ne nazadnje Pavel Drahsler (u. 1909). Ustanoviteljem se je
pridru il tudi Fran Levstik, velik kritik tedanjih slovenskih politikov in literatov ter tisti,
ki si je skupaj s prvaki Dramatiènega društva in nekaterimi pridru enimi èlani prizadeval
za repertoarni dvig diletantskih gledališènikov.3 Zagnani gledališki diletanti so
veèinoma sodelovali pri èitalniški in sokolski glasbeno-gledališki odrski dejavnosti,
vendar so kmalu zaèutili, da z uprizarjanjem burk, veseloiger in podobnih kratkoèasnih
komadov stopicajo na mestu in ne dosegajo niti sicer povpreène ravni repertoarja in
poustvarjanja ljubljanskega nemškega gledališèa. Prav tako so se zlagoma zaèeli
zavedati pomena narodnega gledališèa in razmišljali o nuji njegove ustanovitve, pa tudi,
da le-tega ne bo mogoèe vzpostaviti brez primerno šolanega kadra. Ker so bile dunajske
in praške igralske šole, kot Slovencem najbli je, dosegljive le redkim izbrancem
slovenskega rodu, se je bilo potrebno postaviti na lastne noge in zasnovati pouèevanje za
igralski oziroma pevski poklic. To je bil èas igralsko in/ali pevsko nadarjenih diletantov,
ko sta bila igralec in pevec obièajno zdru ena v isti osebi, loèevanje obeh profilov pa je
bilo znaèilno le za veèja gledališèa, kjer so imeli na voljo tako igralski kot
operno-operetni ansambel.
Ljubljanska èitalnica in sokolsko društvo sta v 60. letih 19. stoletja s skromno
zastopanim ansamblom zanesenjakov najrazliènejših poklicev in stanov uprizarjala
dramske enodejanke z obveznimi kratkimi instrumentalnimi in pevskimi vlo ki, ki so jih
izvajali med pavzami oziroma posameznimi dejanji. Glasbeni intermezzi obièajno niso
bili del predstav, paè pa le dopolnitev kot ugodje za publiko po zgledu manjših gledališè
tedanje monarhije.4 Gledališki diletanti, moški in enske, so bili glasbeno in igralsko
nadarjeni ljubljanski mešèani. Nekateri med njimi so imeli osnovno glasbeno izobrazbo,
skladno z mo nostmi, ki jih je v šestdesetih letih nudila Ljubljana. Predvidevamo, da so
se vsaj nekateri glasbeno izpopolnjevali po takrat ustaljenih poteh, v glasbeni šoli
ljubljanske normalke in Filharmoniène dru be ter ne nazadnje v okviru preparandije,
kjer sta uèiteljske pripravnike pouèevala glasbeno široko podkovana Gašpar in Kamilo
Mašek.5
Med zgoraj omenjenimi ustanovnimi èlani Dramatiènega društva je bil glasbeno najbolj
izobra en Vojteh Valenta. e v osnovni šoli so ga starši vpisali v glasbeno šolo pri
ljubljanski normalki, kjer je bil nekaj èasa sošolec s Franom Gerbièem, nato se je šolal na
2 Prim. Anton Slodnjak, »Levstikov dele pri ustanavljanju in zaèetnem delovanju Dramatiènega društva«,
Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja, Ob stoletnici Dramatiènega društva, ur. Mirko Mahniè in
Dušan Moravec, Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 1967, str. 5–6.
3 O zgodovini Dramatiènega društva je prvi izèrpno pisal Anton Trstenjak. Glej njegovo delo: Slovensko
gledališèe. Zgodovina gledaliških predstav in dramatiène knji evnosti slovenske, Ljubljana: Dramatièno
društvo, 1892, str. 57–60.
4 Dragotin Cvetko, Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem III, Ljubljana: Dr avna zalo ba
Slovenije, 1960, str. 179–182.
5 Prim. Branka Rotar Pance, »Gašpar Mašek – pedagog«, Maškov zbornik, ur. Edo Škulj, Ljubljana:
Dru ina, 2002, str. 51–58.
26
pripomoèki narodnega razvitka – gledališèe«.2 Temeljni namen društva je bil krepiti
narodno zavest in razvijati slovensko gledališko dejavnost, ki naj bi bila tudi orodje
narodove omike. Med ustanovitelji so bili vsestransko dejavni narodnjaki, pomembni
èlani Ju nega Sokola, Ljubljanske èitalnice in kasneje Glasbene matice, Vojteh Valenta
(1842–1891), Peter Grasselli (1841–1933), Josip Nolli (1841–1902), Franc (Fran)
Ravnihar (1832–1904) in ne nazadnje Pavel Drahsler (u. 1909). Ustanoviteljem se je
pridru il tudi Fran Levstik, velik kritik tedanjih slovenskih politikov in literatov ter tisti,
ki si je skupaj s prvaki Dramatiènega društva in nekaterimi pridru enimi èlani prizadeval
za repertoarni dvig diletantskih gledališènikov.3 Zagnani gledališki diletanti so
veèinoma sodelovali pri èitalniški in sokolski glasbeno-gledališki odrski dejavnosti,
vendar so kmalu zaèutili, da z uprizarjanjem burk, veseloiger in podobnih kratkoèasnih
komadov stopicajo na mestu in ne dosegajo niti sicer povpreène ravni repertoarja in
poustvarjanja ljubljanskega nemškega gledališèa. Prav tako so se zlagoma zaèeli
zavedati pomena narodnega gledališèa in razmišljali o nuji njegove ustanovitve, pa tudi,
da le-tega ne bo mogoèe vzpostaviti brez primerno šolanega kadra. Ker so bile dunajske
in praške igralske šole, kot Slovencem najbli je, dosegljive le redkim izbrancem
slovenskega rodu, se je bilo potrebno postaviti na lastne noge in zasnovati pouèevanje za
igralski oziroma pevski poklic. To je bil èas igralsko in/ali pevsko nadarjenih diletantov,
ko sta bila igralec in pevec obièajno zdru ena v isti osebi, loèevanje obeh profilov pa je
bilo znaèilno le za veèja gledališèa, kjer so imeli na voljo tako igralski kot
operno-operetni ansambel.
Ljubljanska èitalnica in sokolsko društvo sta v 60. letih 19. stoletja s skromno
zastopanim ansamblom zanesenjakov najrazliènejših poklicev in stanov uprizarjala
dramske enodejanke z obveznimi kratkimi instrumentalnimi in pevskimi vlo ki, ki so jih
izvajali med pavzami oziroma posameznimi dejanji. Glasbeni intermezzi obièajno niso
bili del predstav, paè pa le dopolnitev kot ugodje za publiko po zgledu manjših gledališè
tedanje monarhije.4 Gledališki diletanti, moški in enske, so bili glasbeno in igralsko
nadarjeni ljubljanski mešèani. Nekateri med njimi so imeli osnovno glasbeno izobrazbo,
skladno z mo nostmi, ki jih je v šestdesetih letih nudila Ljubljana. Predvidevamo, da so
se vsaj nekateri glasbeno izpopolnjevali po takrat ustaljenih poteh, v glasbeni šoli
ljubljanske normalke in Filharmoniène dru be ter ne nazadnje v okviru preparandije,
kjer sta uèiteljske pripravnike pouèevala glasbeno široko podkovana Gašpar in Kamilo
Mašek.5
Med zgoraj omenjenimi ustanovnimi èlani Dramatiènega društva je bil glasbeno najbolj
izobra en Vojteh Valenta. e v osnovni šoli so ga starši vpisali v glasbeno šolo pri
ljubljanski normalki, kjer je bil nekaj èasa sošolec s Franom Gerbièem, nato se je šolal na
2 Prim. Anton Slodnjak, »Levstikov dele pri ustanavljanju in zaèetnem delovanju Dramatiènega društva«,
Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja, Ob stoletnici Dramatiènega društva, ur. Mirko Mahniè in
Dušan Moravec, Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 1967, str. 5–6.
3 O zgodovini Dramatiènega društva je prvi izèrpno pisal Anton Trstenjak. Glej njegovo delo: Slovensko
gledališèe. Zgodovina gledaliških predstav in dramatiène knji evnosti slovenske, Ljubljana: Dramatièno
društvo, 1892, str. 57–60.
4 Dragotin Cvetko, Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem III, Ljubljana: Dr avna zalo ba
Slovenije, 1960, str. 179–182.
5 Prim. Branka Rotar Pance, »Gašpar Mašek – pedagog«, Maškov zbornik, ur. Edo Škulj, Ljubljana:
Dru ina, 2002, str. 51–58.
26
