Page 31 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 12, zvezek 25 / Year 12, Issue 25, 2016
P. 31
Darja Koter, VLOGA LJUBLJANSKEGA DRAMATIÈNEGA DRUŠTVA ...
prvih letih delovanja društva edina šolana pevka/igralka Odijeva. O njeni izobrazbi ni
preverljivih podatkov, predvidevamo pa, da se je pevsko izobra evala v domaèem
italijanskem okolju, vendar ne na kakšni od znanih šol, ker bi to izrecno poudarjali.
Pouèevanje v ljubljanski »dramatièni uèilnici« je bilo prilagojeno zmo nostim slušateljev,
predvsem pa skladno z repertoarjem oziroma zahtevami pevskega in igralskega sporeda.
Pevka Odijeva se je oèitno dobro znašla tudi v vlogi uèiteljice, saj je bila po
nekajmeseènem pouèevanju javno pohvaljena kot zaslu na za razvoj »narodnega
gledališèa«.31
Da bi spodbujali zanimanje mladih za gledališko udejstvovanje, se je igralni odsek odloèil
dijakom ljubljanskih šol podariti sto zvezkov e omenjenega gledališkega priroènika.32
Josip Nolli in Josip Staré sta cenjeno èeško delo premišljeno dopolnila in priredila za
slovenske razmere. Uredil ga je Nolli, društvo pa izdalo pod naslovom Priroèna knjiga za
gledališke diletante, posebno za ravnatelje igrokazov ter prijatelje slovenske dramatike
nasploh. Izšlo je leta 1868 in postalo osrednji didaktièni pripomoèek tako za mlade kot
starejše gledališènike. V prvem delu je pouèen prispevek o zgodovinskem razvoju
gledališèa, ki ga je Nolli zasnoval kot zgodovino evropskega in slovenskega gledališèa ter
v njem izpostavil vse pomembne prelomnice, najzaslu nejše narode, posameznike in
njihova dela. Zakljuèil je s prvo sezono Dramatiènega društva, ki jo oznaèi kot izjemno
uspešno, dejavnost društva pa kot obetavno.33 Pri tem ni pozabil na pomen »narodnega
gledališèa«, s èimer je opozoril na temeljno pravico naroda.34 Bralca osvešèa o nalogah,
ciljih in pomenu dramatiènih društev ter poudarja njihovo izobra evalno vlogo.35 Prav
izobra evalna nota je bil temeljni cilj priroènika, ki naj bi postal èitanka slovenskih
gledaliških diletantov na širšem slovenskem obmoèju, saj naj bi spodbujal gledališko
dejavnost tudi v manjših krajih in na pode elju. Osrednji del prinaša sistematièno
zastavljene napotke za gledališko delovanje, kot so prispevki o tem, kako pripravljati
gledališke predstave, oblikovati oder in sceno, kako se v posameznih likih kostumirati in
nalièiti.36 O pevskih vlogah, njihovem karakternem oblikovanju in podobnem, ni govora,
zdi se, da je bilo gojenje petja v igralskih vrstah povsem prièakovano, nujno in
vseprisotno. To lahko sklepamo tudi iz dejstva, da so igralci obvezno sodelovali v
pevskem zboru glasbenih predstav.37
Dramatièna šola je uspešno delovala tudi v naslednjem letu in kot poroèa Nolli, se je to
najbolj pokazalo skozi društvene predstave. V prvem letu delovanja društva se je zvrstilo
13 predstav (skupaj s ponovitvami), ki jih je izvedlo okrog trideset akterjev, naslednje leto
je bilo ob enakem številu predstav število sodelujoèih podobno, v sezoni 1869/70 pa se je
ob njihovem zmanjšanju (11) na odru gledališèa zvrstilo kar 64 igralcev oziroma pevcev
(36 moških in 28 ensk). Naslednje leto je bilo ob sicer precej poveèanem številu predstav
(23) enako protagonistov, v sezoni 1871/72 pa je na desetih predstavah sodelovalo deset
31 »Dopisi«, Kmetijske in rokodelske novice, l. 28, št. 15 (13. 4. 1870), str. 124.
32 Slovenski narod, l. 3, št. 90 (4. 8. 1870), str. 3.
33 J. Nolli, n. d., str. 9–52.
34 Prav tam, str. 52–59.
35 Prav tam, str. 67–73.
36 Prav tam, str. 79–124.
37 Mirko Mahniè, »Novo gradivo o poèetkih Dramatiènega društva«, Dokumenti Slovenskega gledališkega
muzeja 3, Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 1965, str. 170.
31
prvih letih delovanja društva edina šolana pevka/igralka Odijeva. O njeni izobrazbi ni
preverljivih podatkov, predvidevamo pa, da se je pevsko izobra evala v domaèem
italijanskem okolju, vendar ne na kakšni od znanih šol, ker bi to izrecno poudarjali.
Pouèevanje v ljubljanski »dramatièni uèilnici« je bilo prilagojeno zmo nostim slušateljev,
predvsem pa skladno z repertoarjem oziroma zahtevami pevskega in igralskega sporeda.
Pevka Odijeva se je oèitno dobro znašla tudi v vlogi uèiteljice, saj je bila po
nekajmeseènem pouèevanju javno pohvaljena kot zaslu na za razvoj »narodnega
gledališèa«.31
Da bi spodbujali zanimanje mladih za gledališko udejstvovanje, se je igralni odsek odloèil
dijakom ljubljanskih šol podariti sto zvezkov e omenjenega gledališkega priroènika.32
Josip Nolli in Josip Staré sta cenjeno èeško delo premišljeno dopolnila in priredila za
slovenske razmere. Uredil ga je Nolli, društvo pa izdalo pod naslovom Priroèna knjiga za
gledališke diletante, posebno za ravnatelje igrokazov ter prijatelje slovenske dramatike
nasploh. Izšlo je leta 1868 in postalo osrednji didaktièni pripomoèek tako za mlade kot
starejše gledališènike. V prvem delu je pouèen prispevek o zgodovinskem razvoju
gledališèa, ki ga je Nolli zasnoval kot zgodovino evropskega in slovenskega gledališèa ter
v njem izpostavil vse pomembne prelomnice, najzaslu nejše narode, posameznike in
njihova dela. Zakljuèil je s prvo sezono Dramatiènega društva, ki jo oznaèi kot izjemno
uspešno, dejavnost društva pa kot obetavno.33 Pri tem ni pozabil na pomen »narodnega
gledališèa«, s èimer je opozoril na temeljno pravico naroda.34 Bralca osvešèa o nalogah,
ciljih in pomenu dramatiènih društev ter poudarja njihovo izobra evalno vlogo.35 Prav
izobra evalna nota je bil temeljni cilj priroènika, ki naj bi postal èitanka slovenskih
gledaliških diletantov na širšem slovenskem obmoèju, saj naj bi spodbujal gledališko
dejavnost tudi v manjših krajih in na pode elju. Osrednji del prinaša sistematièno
zastavljene napotke za gledališko delovanje, kot so prispevki o tem, kako pripravljati
gledališke predstave, oblikovati oder in sceno, kako se v posameznih likih kostumirati in
nalièiti.36 O pevskih vlogah, njihovem karakternem oblikovanju in podobnem, ni govora,
zdi se, da je bilo gojenje petja v igralskih vrstah povsem prièakovano, nujno in
vseprisotno. To lahko sklepamo tudi iz dejstva, da so igralci obvezno sodelovali v
pevskem zboru glasbenih predstav.37
Dramatièna šola je uspešno delovala tudi v naslednjem letu in kot poroèa Nolli, se je to
najbolj pokazalo skozi društvene predstave. V prvem letu delovanja društva se je zvrstilo
13 predstav (skupaj s ponovitvami), ki jih je izvedlo okrog trideset akterjev, naslednje leto
je bilo ob enakem številu predstav število sodelujoèih podobno, v sezoni 1869/70 pa se je
ob njihovem zmanjšanju (11) na odru gledališèa zvrstilo kar 64 igralcev oziroma pevcev
(36 moških in 28 ensk). Naslednje leto je bilo ob sicer precej poveèanem številu predstav
(23) enako protagonistov, v sezoni 1871/72 pa je na desetih predstavah sodelovalo deset
31 »Dopisi«, Kmetijske in rokodelske novice, l. 28, št. 15 (13. 4. 1870), str. 124.
32 Slovenski narod, l. 3, št. 90 (4. 8. 1870), str. 3.
33 J. Nolli, n. d., str. 9–52.
34 Prav tam, str. 52–59.
35 Prav tam, str. 67–73.
36 Prav tam, str. 79–124.
37 Mirko Mahniè, »Novo gradivo o poèetkih Dramatiènega društva«, Dokumenti Slovenskega gledališkega
muzeja 3, Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 1965, str. 170.
31
