Page 33 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 12, zvezek 25 / Year 12, Issue 25, 2016
P. 33
Darja Koter, VLOGA LJUBLJANSKEGA DRAMATIÈNEGA DRUŠTVA ...
predstavam in zanje pisal glasbene odlomke.44 Kot je bilo e omenjeno, je v rosnih letih
obiskoval glasbeno šolo pri ljubljanski normalki, nato pa se v glasbi ni posebno šolal,
najveè znanja je pridobil od uèiteljev, kot je bil Anton Nedvìd. O Valentovem odnosu do
glasbenega izobra evanja prièa njegovo prizadevanje za ustanovitev Glasbene matice,
katere bistveni del naj bi bila glasbena šola na veè stopnjah. Kot eden najdejavnejših
pobudnikov je e na zaèetku njenega delovanja opozoril na potrebo po ustanovitvi
konservatorija.45 Tudi Anton Hajdrih (1842–1878) se je šolal na ljubljanski normalki in
gimnaziji. Petje in klavir sta ga zasebno pouèevala Kamilo Mašek in Gregor Rihar, po
maturi pa je vstopil v semenišèe, kjer je kmalu ustanovil in vodil pevski zbor, pel je tudi na
stolnem koru in v èitalnici. Kot dober pevec in opa en skladatelj zborovskih del se je v
zadnjem letniku odloèil za glasbeni poklic in še pred zakljuèkom semenišèa jeseni leta
1864 odšel na praški konservatorij. Vpisal se je k solopetju in kompoziciji ter postal
kolega Frana Gerbièa. Èeprav je imel odliène pevske dispozicije, ki so kazale, da bi lahko
postal dober baritonist in operni pevec, zaradi pretiranega kajenja cigar ni napredoval in
bil izkljuèen. Po vrnitvi v Ljubljano je bil nekoliko izgubljen, v uteho so mu bili nastopi pri
èitalnici, sokolskem društvu in nato pri Dramatiènem društvu, kjer je sodeloval kot pevec
in uèitelj zborovskega petja. Oèitno pa tudi v Ljubljani ni našel pravega zadovoljstva in ne
mo nosti za pre ivetje, zato je leta 1873 odšel v Trst, da bi se izobrazil za telegrafista,
vendar ga je tudi tam omre ila glasbena muza.46 Anton Foerster (1837–1926), vsestransko
izobra en èeški glasbenik, je prišel v Ljubljano iz hrvaškega Senja leta 1867 in zaèel
delovati na razliènih podroèjih. Za Valento je prevzel vodenje èitalniškega pevskega
zbora, za katerega je kmalu ustanovil pevsko šolo ter za hitrejše napredovanje èlanov
napisal didaktièni priroènik Kratek navod za pouk v petji (1867), kot eno prvih
glasbeno-teoretiènih del v slovenšèini. To uèno gradivo so uporabljali tako zboristi kot
solisti in je predstavljalo temeljno delo za vzgojo pevcev. Foerster si je v okviru èitalnice
prizadeval dvigniti raven petja in repertoarja, vendar predvsem slednje ni bilo sprejeto, saj
se je društvo zadovoljilo z nacionalno noto programa, veèjih umetniških zamahov pa si ni
zadalo. Zaradi tako zakoreninjene miselnosti je sredi leta 1870 delovanje v èitalnici
odpovedal, kar pa so mu èlani odkrito zamerili.47 Kmalu po prihodu v Ljubljano se je
pridru il tudi Dramatiènemu društvu (natanèna letnica ni ugotovljena) ter v njem deloval
kot kapelnik in klavirski spremljevalec. V sezoni 1869/70 se na letakih društva pojavlja
kot »vodja muzikalnega dela« z orkestrom vojaške godbe grofa Huyna. V tem èasu se je
program precej bolj kot prej nagibal k opereti, kar je pomenilo repertoarni napredek
ozirom odmik od preprostejših iger s petjem. Orkestrske toèke so bile v navadi na zaèetku,
med dejanji in ob koncu iger, ki so jih uprizarjali. Dokaj obièajne so bile tudi posamezne
pevske toèke, ki jih je instrumentiral Foerster.48 Po tej sezoni ga v društvu sreèamo le še
kot klavirskega spremljevalca pevskih toèk.49 Foersterja je kot kapelnik društva nasledil
Jurij Schantel, med leti 1867 in 1872 kapelnik 79. pehotnega polka grofa Huyna, s katerim
44 Valenta, Vojteh (1842–1891) – Slovenska biografija. Dostopno na spletnem naslovu:
www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi755809/ (obiskano: 11. 11. 2016).
45 Prav tam.
46 Za zaokro en prikaz Hajdrihovega ivljenja in dela glej: Darja Koter, Slovenska glasba 1848–1918,
Ljubljana: Študentska zalo ba, 2012, str. 78–80.
47 Branka Pance Rotar, »Foerster – pedagog«, v: Foersterjev zbornik, ur. E. Škulj, Ljubljana: Dru ina, 1998,
str. 59.
48 Anton Trstenjak, n. d., str. 149; Dragotin Cvetko, n. d., str. 187–188.
49 Darja Kajfe , »Foerster na Slovenskem«, v: Foersterjev zbornik, ur. E. Škulj, Ljubljana: Dru ina, 1998,
str. 34–36.
33
predstavam in zanje pisal glasbene odlomke.44 Kot je bilo e omenjeno, je v rosnih letih
obiskoval glasbeno šolo pri ljubljanski normalki, nato pa se v glasbi ni posebno šolal,
najveè znanja je pridobil od uèiteljev, kot je bil Anton Nedvìd. O Valentovem odnosu do
glasbenega izobra evanja prièa njegovo prizadevanje za ustanovitev Glasbene matice,
katere bistveni del naj bi bila glasbena šola na veè stopnjah. Kot eden najdejavnejših
pobudnikov je e na zaèetku njenega delovanja opozoril na potrebo po ustanovitvi
konservatorija.45 Tudi Anton Hajdrih (1842–1878) se je šolal na ljubljanski normalki in
gimnaziji. Petje in klavir sta ga zasebno pouèevala Kamilo Mašek in Gregor Rihar, po
maturi pa je vstopil v semenišèe, kjer je kmalu ustanovil in vodil pevski zbor, pel je tudi na
stolnem koru in v èitalnici. Kot dober pevec in opa en skladatelj zborovskih del se je v
zadnjem letniku odloèil za glasbeni poklic in še pred zakljuèkom semenišèa jeseni leta
1864 odšel na praški konservatorij. Vpisal se je k solopetju in kompoziciji ter postal
kolega Frana Gerbièa. Èeprav je imel odliène pevske dispozicije, ki so kazale, da bi lahko
postal dober baritonist in operni pevec, zaradi pretiranega kajenja cigar ni napredoval in
bil izkljuèen. Po vrnitvi v Ljubljano je bil nekoliko izgubljen, v uteho so mu bili nastopi pri
èitalnici, sokolskem društvu in nato pri Dramatiènem društvu, kjer je sodeloval kot pevec
in uèitelj zborovskega petja. Oèitno pa tudi v Ljubljani ni našel pravega zadovoljstva in ne
mo nosti za pre ivetje, zato je leta 1873 odšel v Trst, da bi se izobrazil za telegrafista,
vendar ga je tudi tam omre ila glasbena muza.46 Anton Foerster (1837–1926), vsestransko
izobra en èeški glasbenik, je prišel v Ljubljano iz hrvaškega Senja leta 1867 in zaèel
delovati na razliènih podroèjih. Za Valento je prevzel vodenje èitalniškega pevskega
zbora, za katerega je kmalu ustanovil pevsko šolo ter za hitrejše napredovanje èlanov
napisal didaktièni priroènik Kratek navod za pouk v petji (1867), kot eno prvih
glasbeno-teoretiènih del v slovenšèini. To uèno gradivo so uporabljali tako zboristi kot
solisti in je predstavljalo temeljno delo za vzgojo pevcev. Foerster si je v okviru èitalnice
prizadeval dvigniti raven petja in repertoarja, vendar predvsem slednje ni bilo sprejeto, saj
se je društvo zadovoljilo z nacionalno noto programa, veèjih umetniških zamahov pa si ni
zadalo. Zaradi tako zakoreninjene miselnosti je sredi leta 1870 delovanje v èitalnici
odpovedal, kar pa so mu èlani odkrito zamerili.47 Kmalu po prihodu v Ljubljano se je
pridru il tudi Dramatiènemu društvu (natanèna letnica ni ugotovljena) ter v njem deloval
kot kapelnik in klavirski spremljevalec. V sezoni 1869/70 se na letakih društva pojavlja
kot »vodja muzikalnega dela« z orkestrom vojaške godbe grofa Huyna. V tem èasu se je
program precej bolj kot prej nagibal k opereti, kar je pomenilo repertoarni napredek
ozirom odmik od preprostejših iger s petjem. Orkestrske toèke so bile v navadi na zaèetku,
med dejanji in ob koncu iger, ki so jih uprizarjali. Dokaj obièajne so bile tudi posamezne
pevske toèke, ki jih je instrumentiral Foerster.48 Po tej sezoni ga v društvu sreèamo le še
kot klavirskega spremljevalca pevskih toèk.49 Foersterja je kot kapelnik društva nasledil
Jurij Schantel, med leti 1867 in 1872 kapelnik 79. pehotnega polka grofa Huyna, s katerim
44 Valenta, Vojteh (1842–1891) – Slovenska biografija. Dostopno na spletnem naslovu:
www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi755809/ (obiskano: 11. 11. 2016).
45 Prav tam.
46 Za zaokro en prikaz Hajdrihovega ivljenja in dela glej: Darja Koter, Slovenska glasba 1848–1918,
Ljubljana: Študentska zalo ba, 2012, str. 78–80.
47 Branka Pance Rotar, »Foerster – pedagog«, v: Foersterjev zbornik, ur. E. Škulj, Ljubljana: Dru ina, 1998,
str. 59.
48 Anton Trstenjak, n. d., str. 149; Dragotin Cvetko, n. d., str. 187–188.
49 Darja Kajfe , »Foerster na Slovenskem«, v: Foersterjev zbornik, ur. E. Škulj, Ljubljana: Dru ina, 1998,
str. 34–36.
33
