Page 33 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo, letnik 16, zvezek 32 ◆ The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, year 16, issue 32
P. 33
Metode dela z notnimi gradivi: elektronsko posredovanje, večja samos- natalija šimunovič ◆ poučevanje inštrumenta v času epidemije covid-19
tojnost učencev v odnosu do notnih gradiv, optimizacija dela z notnimi
gradivi, vsebinsko preoblikovanje dela z notnimi gradivi.
6. Obogatitev učnih vsebin: dodatni pouk za najbolj zagnane učence in tiste,
ki niso razumeli, večja informacijska obsežnost.
7. Verbalna komunikacija: večja jasnost in optimizacija, večje posluževanje
verbalnih in pisnih komentarjev ter navodil.
8. Nastopi: preizkušanje in uvedba spletnega nastopanja.
41 % anketiranih učiteljev navaja pridobitve IKT-kompetenc, sledijo spre-
membe na področju novih učnih strategij (17 %), pridobitve psihosocialnih
kompetenc (11 %), pridobitev preizkušenega modela alternativne oblike pou-
ka (10 %), posodobitev dela z notnimi gradivi (9 %), obogatitev učnih vsebin (6
%), izboljšanje verbalne komunikacije (3 %) in pridobitev novega načina nasto-
panja (3 %), kar nameravajo prenesti v redno prakso poučevanja inštrumenta v
deležih, kot jih prikazuje graf številka 5.
razprava
Virtualni pouk, izveden izključno s pomočjo IKT – večkrat izpostavljen kot
»dehumanizacijska« nevarnost (po Ferneding, 2007, v Ruthmann idr., 2015),
v času epidemije COVID-19 postane svojevrsten socialni paradoks, saj s svojo
distanco varuje človeška življenja, na drugi strani pa ohranja in krepi stike med
človeškimi bitji ter omogoča nadaljevanje učnega procesa. Izredne razmere so
nas tako rekoč čez noč pripeljale v situacijo, ko smo morali z zadnjega mesta po
evropskih raziskavah o šolski rabi IKT v šolskem letu 2017/2018 (v Flogie in
Aberšek, 2019) napredovati v stanje, ki je zahtevalo dnevno šolsko delo izključ-
no z računalnikom.
94 % učiteljev in učencev je ob podpori staršev v najkasneje dveh tednih
vzpostavilo novo sociokonstruktivistično paradigmo (v Flogie in Aberšek,
2019) učenja inštrumenta, ki je nastale probleme kritično reševala z raziskovan-
jem, s problemskimi pristopi, z odločanjem, s sodelovanjem in sporazumevan-
jem zgolj na digitalni komunikacijski ravni. Ta je izpostavila nekaj problem-
atičnih vsebin v učnem procesu, ki so se po izsledkih raziskav najbolj pereče
izrazile na področjih: skupinskega muziciranja; nastopanja; zvokovne deviaci-
je, ki otežujejo pedagoško delo na področju tonske produkcije; pomanjkanja
osebnega stika in s tem korekcije telesnih gibov; poučevanja otrok s posebnimi
potrebami; ponazoritve tehničnih vidikov in interpretacije igranja.
Na drugi strani je bilo v izsledkih raziskave moč zaznati porast digital-
ne pismenosti na področjih strokovne kompetentnosti, pedagoške kompetent-
nosti in kompetenc učencev, kar lahko razberemo iz odgovorov večine učitel-
jev inštrumenta, ki potrjujejo napredek pri: poznavanju spletnih aplikacij za
komuniciranje, snemanju in posredovanju avdiovsebin; upravljanju z digitalno
33
tojnost učencev v odnosu do notnih gradiv, optimizacija dela z notnimi
gradivi, vsebinsko preoblikovanje dela z notnimi gradivi.
6. Obogatitev učnih vsebin: dodatni pouk za najbolj zagnane učence in tiste,
ki niso razumeli, večja informacijska obsežnost.
7. Verbalna komunikacija: večja jasnost in optimizacija, večje posluževanje
verbalnih in pisnih komentarjev ter navodil.
8. Nastopi: preizkušanje in uvedba spletnega nastopanja.
41 % anketiranih učiteljev navaja pridobitve IKT-kompetenc, sledijo spre-
membe na področju novih učnih strategij (17 %), pridobitve psihosocialnih
kompetenc (11 %), pridobitev preizkušenega modela alternativne oblike pou-
ka (10 %), posodobitev dela z notnimi gradivi (9 %), obogatitev učnih vsebin (6
%), izboljšanje verbalne komunikacije (3 %) in pridobitev novega načina nasto-
panja (3 %), kar nameravajo prenesti v redno prakso poučevanja inštrumenta v
deležih, kot jih prikazuje graf številka 5.
razprava
Virtualni pouk, izveden izključno s pomočjo IKT – večkrat izpostavljen kot
»dehumanizacijska« nevarnost (po Ferneding, 2007, v Ruthmann idr., 2015),
v času epidemije COVID-19 postane svojevrsten socialni paradoks, saj s svojo
distanco varuje človeška življenja, na drugi strani pa ohranja in krepi stike med
človeškimi bitji ter omogoča nadaljevanje učnega procesa. Izredne razmere so
nas tako rekoč čez noč pripeljale v situacijo, ko smo morali z zadnjega mesta po
evropskih raziskavah o šolski rabi IKT v šolskem letu 2017/2018 (v Flogie in
Aberšek, 2019) napredovati v stanje, ki je zahtevalo dnevno šolsko delo izključ-
no z računalnikom.
94 % učiteljev in učencev je ob podpori staršev v najkasneje dveh tednih
vzpostavilo novo sociokonstruktivistično paradigmo (v Flogie in Aberšek,
2019) učenja inštrumenta, ki je nastale probleme kritično reševala z raziskovan-
jem, s problemskimi pristopi, z odločanjem, s sodelovanjem in sporazumevan-
jem zgolj na digitalni komunikacijski ravni. Ta je izpostavila nekaj problem-
atičnih vsebin v učnem procesu, ki so se po izsledkih raziskav najbolj pereče
izrazile na področjih: skupinskega muziciranja; nastopanja; zvokovne deviaci-
je, ki otežujejo pedagoško delo na področju tonske produkcije; pomanjkanja
osebnega stika in s tem korekcije telesnih gibov; poučevanja otrok s posebnimi
potrebami; ponazoritve tehničnih vidikov in interpretacije igranja.
Na drugi strani je bilo v izsledkih raziskave moč zaznati porast digital-
ne pismenosti na področjih strokovne kompetentnosti, pedagoške kompetent-
nosti in kompetenc učencev, kar lahko razberemo iz odgovorov večine učitel-
jev inštrumenta, ki potrjujejo napredek pri: poznavanju spletnih aplikacij za
komuniciranje, snemanju in posredovanju avdiovsebin; upravljanju z digitalno
33
