Page 102 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo, letnik 16, zvezek 33 ◆ The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, year 16, issue 33
P. 102
sbenopedagoški zbornik ◆ letnik 16 ◆ številka 33 Pretirano ukvarjanje s tem, kaj je pravilneje, nas lahko odmika od same razi-
skovalne in ustvarjalne dinamike prakse. Spomnimo se na znamenito pesem
Franceta Prešerna Al prav se piše kaša ali kasha.
Seveda pa to ne pomeni, da smo malomarni in brezbrižni do skrbne, pra-
vilne uporabe izrazov. Pravilno rabo lahko opredelim kot tisto, ki je čim bli-
že bistvu dogovorjenega pomena, torej središču pomenske tarče, nepravilna pa
je, če smo pomensko tarčo zgrešili in izraz uporabljamo v drugačnem pome-
nu, kot je splošno dogovorjeno. Problem osebne rabe izrazov je sicer zahteven.
Vsakdo od nas si najbrž pod izrazi predstavlja nekaj svojega. Če uporabim npr.
izraz miza, bi najbrž lahko, če bi lahko potegnil iz glav tisto, kar si pod tem iz-
razom predstavljamo, narisal prav toliko različnih miz, kot je mislečih o njej.
Morda bi imele zamišljene mize skupno le to, da gre za neko ploskev, ki na ne-
čem stoji. Kakšna je ta ploskev, so pod njo noge ali kaj drugega, koliko je velika,
iz česa je, kakšne barve je, kakšna je površina, vse to bi bilo od človeka do člo-
veka najbrž zelo različno. In nekaj podobnega velja tudi pri razumevanju glas-
benih pojmov.
Nedvomno pa vsakdanja praksa prinaša nove strokovne in pedagoške iz-
zive. Pojavljajo se tudi novi glasbeni pojavi, ki dobivajo svoje izraze ali pa se
jim prilagaja stare. Naj predstavim nekaj terminoloških bombončkov s svojega
področja in dilem, ki jih spremljajo. Izrazov je sicer veliko, predstavil jih bom
samo nekaj, ki so mi bolj ali manj zanimivi.
Pri pouku kontrapunkta se srečujemo s številnimi problemi. Eden takšnih
je pravniška, oz. že kar policijska, raba izraza napaka. Napaka je povezana z na-
pačno ali pomanjkljivo uporabo kompozicijskih zakonitosti določenega sloga.
Vsak učbenik kontrapunkta zgradi sistem pravil, s katerimi oblikujemo glasbe-
ni stavek. Če primerjamo pravila učbenika, pa se le-ta bolj ali manj razlikujejo
od kompozicijske prakse. Tako je tudi kompozicijska praksa G. P. da Palestri-
ne, kot jo je po njegovih delih v svojem učbeniku, ki ga po tradiciji na naši aka-
demiji uporabljamo pri pouku kontrapunkta, zelo dobro povzel Knud Jeppe-
sen (1975), glede nanj polna izjem. Pri opisovanju kompozicijske tehnike bi si
lahko pomagali s statistiko. To bi sicer pomenilo, da bi morali vse odnose vseh
skladb, ki jih je ustvaril skladatelj, statistično obdelati. Morda bo nekoč ne-
komu to tudi uspelo. Ko govorimo o napakah, to pomeni, da Palestrina neke
tonske kombinacije ne bi uporabil. Vendar se zgodi, da morda najdemo eno
ali več izjem, ki potrjujejo pravilo. Tu ni lahko potegniti statistične meje, ko-
likšno naj bo število teh izjem, da lahko glede na to opredelimo neko pravi-
lo. Tako dvojne disonančne menjalne note načelno ni, a take primere vseeno
najdemo, tudi če ne pregledamo vseh del G. P. da Palestrine. Namesto izraza
»izjema« si lahko pomagamo z izrazoma »večinoma« in »načeloma«. Sam
sem začel uporabljati izraza pogojno in brezpogojno, kadar se nanašam na upo-
rabne ali neuporabe tonske kombinacije. Pomembno je, da pojasnjujem pogo-
je(e), pod katerim(i) je nekaj uporabnega, sicer pa ne. Morda bo prihodnost
prinesla natančne izračune, v koliko primerih in pod kakšnimi pogoji je skla-
102
skovalne in ustvarjalne dinamike prakse. Spomnimo se na znamenito pesem
Franceta Prešerna Al prav se piše kaša ali kasha.
Seveda pa to ne pomeni, da smo malomarni in brezbrižni do skrbne, pra-
vilne uporabe izrazov. Pravilno rabo lahko opredelim kot tisto, ki je čim bli-
že bistvu dogovorjenega pomena, torej središču pomenske tarče, nepravilna pa
je, če smo pomensko tarčo zgrešili in izraz uporabljamo v drugačnem pome-
nu, kot je splošno dogovorjeno. Problem osebne rabe izrazov je sicer zahteven.
Vsakdo od nas si najbrž pod izrazi predstavlja nekaj svojega. Če uporabim npr.
izraz miza, bi najbrž lahko, če bi lahko potegnil iz glav tisto, kar si pod tem iz-
razom predstavljamo, narisal prav toliko različnih miz, kot je mislečih o njej.
Morda bi imele zamišljene mize skupno le to, da gre za neko ploskev, ki na ne-
čem stoji. Kakšna je ta ploskev, so pod njo noge ali kaj drugega, koliko je velika,
iz česa je, kakšne barve je, kakšna je površina, vse to bi bilo od človeka do člo-
veka najbrž zelo različno. In nekaj podobnega velja tudi pri razumevanju glas-
benih pojmov.
Nedvomno pa vsakdanja praksa prinaša nove strokovne in pedagoške iz-
zive. Pojavljajo se tudi novi glasbeni pojavi, ki dobivajo svoje izraze ali pa se
jim prilagaja stare. Naj predstavim nekaj terminoloških bombončkov s svojega
področja in dilem, ki jih spremljajo. Izrazov je sicer veliko, predstavil jih bom
samo nekaj, ki so mi bolj ali manj zanimivi.
Pri pouku kontrapunkta se srečujemo s številnimi problemi. Eden takšnih
je pravniška, oz. že kar policijska, raba izraza napaka. Napaka je povezana z na-
pačno ali pomanjkljivo uporabo kompozicijskih zakonitosti določenega sloga.
Vsak učbenik kontrapunkta zgradi sistem pravil, s katerimi oblikujemo glasbe-
ni stavek. Če primerjamo pravila učbenika, pa se le-ta bolj ali manj razlikujejo
od kompozicijske prakse. Tako je tudi kompozicijska praksa G. P. da Palestri-
ne, kot jo je po njegovih delih v svojem učbeniku, ki ga po tradiciji na naši aka-
demiji uporabljamo pri pouku kontrapunkta, zelo dobro povzel Knud Jeppe-
sen (1975), glede nanj polna izjem. Pri opisovanju kompozicijske tehnike bi si
lahko pomagali s statistiko. To bi sicer pomenilo, da bi morali vse odnose vseh
skladb, ki jih je ustvaril skladatelj, statistično obdelati. Morda bo nekoč ne-
komu to tudi uspelo. Ko govorimo o napakah, to pomeni, da Palestrina neke
tonske kombinacije ne bi uporabil. Vendar se zgodi, da morda najdemo eno
ali več izjem, ki potrjujejo pravilo. Tu ni lahko potegniti statistične meje, ko-
likšno naj bo število teh izjem, da lahko glede na to opredelimo neko pravi-
lo. Tako dvojne disonančne menjalne note načelno ni, a take primere vseeno
najdemo, tudi če ne pregledamo vseh del G. P. da Palestrine. Namesto izraza
»izjema« si lahko pomagamo z izrazoma »večinoma« in »načeloma«. Sam
sem začel uporabljati izraza pogojno in brezpogojno, kadar se nanašam na upo-
rabne ali neuporabe tonske kombinacije. Pomembno je, da pojasnjujem pogo-
je(e), pod katerim(i) je nekaj uporabnega, sicer pa ne. Morda bo prihodnost
prinesla natančne izračune, v koliko primerih in pod kakšnimi pogoji je skla-
102
