Page 101 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo, letnik 16, zvezek 33 ◆ The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, year 16, issue 33
P. 101
da so samostojne melodije povezane v harmonično celoto. Harmonija pa je andrej misson ◆ o glasbeni terminologiji pri pouku glasbene teorije in kompozicije
lahko zelo raznovrstna.
Glasbena terminologija je tudi predmet znanstvenih raziskav, Jelena
Grazio je pod mentorstvom Leona Stefanije in somentorstvom Špele Vin-
tar leta 2017 pripravila temeljito terminološko raziskavo, doktorsko diser-
tacijo z naslovom Terminologija v slovenskih glasbenih učbenikih od leta
1867 do danes. V zadnjem času pa je izšlo tudi nekaj znanstvenih in strokov-
nih člankov s terminološko tematiko, npr. Jelene Panić Grazio »Variabil-
nost slovenske glasbene terminologije kot rezultat jezikovnih in nejezikovnih
dejavnikov« (2019), v katerem je avtorica opravila temeljito terminološko pri-
merjavo in analizo izbranih glasbenih. Tudi ta dela prispevajo k razčiščevanju
dojemanja in uporabe glasbenih izrazov. Pomembno je, da ohranjamo vse tis-
te izraze, ki so že ustrezni in dobri, pomanjkljivosti pazljivo izboljšujemo, pred-
vsem pa s širjenjem glasbene umetnosti dodajamo nove.
Posebna glasbena terminologija je vezana na prav določena glasbena pod-
ročja. Ker sem sam skladatelj in glasbeni teoretik, naj poudarim predvsem po-
dročje kompozicije, glasbene teorije, harmonije, kontrapunkta, oblikoslovja,
solfeggia. Tu so največ dela opravili Anton Foerster, Anton Nedvĕd, Marko
Bajuk, Stanko Prek, Lucijan Marija Škerjanc, Janez Osredkar, Larisa Vrhunc
in Tomaž Habe. Vsi našteti so oblikovali zdrav jezikovni temelj, ki so ga števil-
ni pedagogi uveljavili do točke, da je zdaj ustrezen ter stabilen.
Seveda so se v preteklosti pojavili poskusi, da bi uveljavili različne druge
izraze za zdaj že uveljavljene, npr. nehaj za pavzo (Bajuk, 1922), več je predlogov
za razvezaj ali razveznik, npr. vračaj (Bajuk, 1922), povratnik (Mihelač, 2010).
Pri uveljavljanju izrazov zagovarjam demokratski in ne avtokratski pristop. Iz-
raze vpeljujmo in zamenjujmo postopno, naj ljudje sodelujejo pri izbiranju, ne
pa nasilno s predpisovanjem in prekonočnimi, ostrimi spremembami. V javnih
šolah pa je nadvse dobro, da dajemo prednost dogovorjenim in strokovno spre-
jetim izrazom.
V mednarodnih in domačih akademskih glasbenih krogih za glasbeno iz-
vajanje redno in že dolgo uporabljamo italijanščino, zato smo dobili kar nekaj
italijansko-slovenskih slovarjev, npr. Laško-slovensko-nemški glasbeni slovar-
ček (Hybášek, 1914), pa Glasbeni besednjak Dušana Sancina iz l. 1933, seveda
pa sta tudi obe glasbeni teoriji Stanka Preka in Pavla Mihelčiča imeli mala slo-
varja italijanskih izrazov.
nekaj terminoloških primerov in izzivov pri pouku
kontrapunkta
Življenje poteka življenjsko. To pomeni, da v vsakodnevni praksi izraze pogos-
to uporabljamo različno: nekatere uveljavljene (tako, kot je prav), mnoge stva-
ri pa uvajamo na novo in znova iščemo besede, s katerimi bi kaj bolje pojasnili.
101
lahko zelo raznovrstna.
Glasbena terminologija je tudi predmet znanstvenih raziskav, Jelena
Grazio je pod mentorstvom Leona Stefanije in somentorstvom Špele Vin-
tar leta 2017 pripravila temeljito terminološko raziskavo, doktorsko diser-
tacijo z naslovom Terminologija v slovenskih glasbenih učbenikih od leta
1867 do danes. V zadnjem času pa je izšlo tudi nekaj znanstvenih in strokov-
nih člankov s terminološko tematiko, npr. Jelene Panić Grazio »Variabil-
nost slovenske glasbene terminologije kot rezultat jezikovnih in nejezikovnih
dejavnikov« (2019), v katerem je avtorica opravila temeljito terminološko pri-
merjavo in analizo izbranih glasbenih. Tudi ta dela prispevajo k razčiščevanju
dojemanja in uporabe glasbenih izrazov. Pomembno je, da ohranjamo vse tis-
te izraze, ki so že ustrezni in dobri, pomanjkljivosti pazljivo izboljšujemo, pred-
vsem pa s širjenjem glasbene umetnosti dodajamo nove.
Posebna glasbena terminologija je vezana na prav določena glasbena pod-
ročja. Ker sem sam skladatelj in glasbeni teoretik, naj poudarim predvsem po-
dročje kompozicije, glasbene teorije, harmonije, kontrapunkta, oblikoslovja,
solfeggia. Tu so največ dela opravili Anton Foerster, Anton Nedvĕd, Marko
Bajuk, Stanko Prek, Lucijan Marija Škerjanc, Janez Osredkar, Larisa Vrhunc
in Tomaž Habe. Vsi našteti so oblikovali zdrav jezikovni temelj, ki so ga števil-
ni pedagogi uveljavili do točke, da je zdaj ustrezen ter stabilen.
Seveda so se v preteklosti pojavili poskusi, da bi uveljavili različne druge
izraze za zdaj že uveljavljene, npr. nehaj za pavzo (Bajuk, 1922), več je predlogov
za razvezaj ali razveznik, npr. vračaj (Bajuk, 1922), povratnik (Mihelač, 2010).
Pri uveljavljanju izrazov zagovarjam demokratski in ne avtokratski pristop. Iz-
raze vpeljujmo in zamenjujmo postopno, naj ljudje sodelujejo pri izbiranju, ne
pa nasilno s predpisovanjem in prekonočnimi, ostrimi spremembami. V javnih
šolah pa je nadvse dobro, da dajemo prednost dogovorjenim in strokovno spre-
jetim izrazom.
V mednarodnih in domačih akademskih glasbenih krogih za glasbeno iz-
vajanje redno in že dolgo uporabljamo italijanščino, zato smo dobili kar nekaj
italijansko-slovenskih slovarjev, npr. Laško-slovensko-nemški glasbeni slovar-
ček (Hybášek, 1914), pa Glasbeni besednjak Dušana Sancina iz l. 1933, seveda
pa sta tudi obe glasbeni teoriji Stanka Preka in Pavla Mihelčiča imeli mala slo-
varja italijanskih izrazov.
nekaj terminoloških primerov in izzivov pri pouku
kontrapunkta
Življenje poteka življenjsko. To pomeni, da v vsakodnevni praksi izraze pogos-
to uporabljamo različno: nekatere uveljavljene (tako, kot je prav), mnoge stva-
ri pa uvajamo na novo in znova iščemo besede, s katerimi bi kaj bolje pojasnili.
101
