Page 128 - Volk, Marina, Štemberger, Tina, Sila, Anita, Kovač, Nives. Ur. 2021. Medpredmetno povezovanje: pot do uresničevanja vzgojno-izobraževalnih ciljev. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 128
reja Ajdovec in Tadeja Volmut
Pate 2015), boljšo učno motivacijo, mentalno pripravljenost, izboljšajo vede-
nje in sodelovanje v razredu (Shephard 1997) ter učno uspešnost (Donnelly
idr. 2017; Have idr. 2016; Howie, Schatz in Pate 2015).
Naša študija ima tudi nekaj pomanjkljivosti, ki jih je potrebno upoštevati.
Njen vzorec je majhen, kar predstavlja veliko omejitev pri sprejemanju za-
ključkov. Prav zato bi bilo tovrstno študijo smotrno izvesti tudi v višjih ra-
zredih in na večjem številu otrok, saj bi le tako dobili veljavnejše rezultate.
Naključna delitev v skupine je bila zaradi logistične in organizacijske narave
izvedena na nivoju šol in ne posameznika. Raziskavo bi bilo potrebno izvajati
daljše časovno obdobje, ne samo tri dni, kot smo jo izvajali mi. Dlje trajajoče
merjenje gibalne/športne aktivnosti otrok, tako v času šolskega pouka, v ka-
tere vključimo intervencijski program, kot izven njega, nam daje realnejše re-
zultate, saj so dobljeni podatki gibalne/športne aktivnosti odvisni od stopnje
učnega procesa, zahtevnosti učne vsebine, motivacije in angažiranosti otrok
itd. Pomanjkljivost naše študije je tudi ta, da nismo natančno beležili časa
gibalnih vložkov med učnimi urami, ki niso gibalne narave. Zato ne vemo,
koliko je realen čas srednje in visoke intenzivnosti med učnimi urami, saj je v
končni rezultat vključena tudi gibalna aktivnost med šolskimi odmori. Nam-
reč, predhodno objavljene študije navajajo, da se otrokom, ki so bili deležni
gibalnih aktivnosti (od 10 do 20 minut) med eno učno uro, podaljša čas sre-
dnje in visoke intenzivnosti od 1,56 do 3,6 minute (Riley idr. 2015; Vazou idr.
2018; Norris idr. 2018). To se pravi, da lahko otroci med petimi učnimi urami,
poleg obravnave učne snovi, dosežejo do tretjino dnevnih priporočil mini-
malne gibalne/športne aktivnosti. Objektivnejše rezultate o doseganju uč-
nih ciljev bi dobili, če bi otroci pred izvedbo in po končanem intervencijskem
programu preverjanje rešili z nalogami, ki bi zajemale cilje obravnavanih tem.
Na podlagi pridobljenih rezultatov bi lahko videli, ali je učna uspešnost otrok
ES in KS enaka.
Literatura
Ayala-Guzmán, C. I., N. Ramos-Ibáñez in L. Ortiz-Hernández, L. 2017. »Accele-
rometry Does Not Match with Self-Reported Physical Activity and Seden-
tary Behaviors in Mexican Children.« Boletín Médico Del Hospital Infantil de
México 74 (4): 272–281.
Babey, S. H., S. Wu in D. Cohen. 2014. »How Can Schools Help Youth Incre-
ase Physical Activity? An Economic Analysis Comparing School-Based Pro-
grams.« Preventive Medicine 69 (S): 55–60.
Bartholomew, J., E. Jowers in N. Golaszewski. 2019. »Lessons Learned from a
Physically Active Learning Intervention: Texas I-CAN!« Translational Jour-
nal of the American College of Sports Medicine 4 (17): 137–140.
Bringolf-Isler, B., L. Grize, U. Mäder, N. Ruch, F. H. Sennhauser in C. Braun-
126
Pate 2015), boljšo učno motivacijo, mentalno pripravljenost, izboljšajo vede-
nje in sodelovanje v razredu (Shephard 1997) ter učno uspešnost (Donnelly
idr. 2017; Have idr. 2016; Howie, Schatz in Pate 2015).
Naša študija ima tudi nekaj pomanjkljivosti, ki jih je potrebno upoštevati.
Njen vzorec je majhen, kar predstavlja veliko omejitev pri sprejemanju za-
ključkov. Prav zato bi bilo tovrstno študijo smotrno izvesti tudi v višjih ra-
zredih in na večjem številu otrok, saj bi le tako dobili veljavnejše rezultate.
Naključna delitev v skupine je bila zaradi logistične in organizacijske narave
izvedena na nivoju šol in ne posameznika. Raziskavo bi bilo potrebno izvajati
daljše časovno obdobje, ne samo tri dni, kot smo jo izvajali mi. Dlje trajajoče
merjenje gibalne/športne aktivnosti otrok, tako v času šolskega pouka, v ka-
tere vključimo intervencijski program, kot izven njega, nam daje realnejše re-
zultate, saj so dobljeni podatki gibalne/športne aktivnosti odvisni od stopnje
učnega procesa, zahtevnosti učne vsebine, motivacije in angažiranosti otrok
itd. Pomanjkljivost naše študije je tudi ta, da nismo natančno beležili časa
gibalnih vložkov med učnimi urami, ki niso gibalne narave. Zato ne vemo,
koliko je realen čas srednje in visoke intenzivnosti med učnimi urami, saj je v
končni rezultat vključena tudi gibalna aktivnost med šolskimi odmori. Nam-
reč, predhodno objavljene študije navajajo, da se otrokom, ki so bili deležni
gibalnih aktivnosti (od 10 do 20 minut) med eno učno uro, podaljša čas sre-
dnje in visoke intenzivnosti od 1,56 do 3,6 minute (Riley idr. 2015; Vazou idr.
2018; Norris idr. 2018). To se pravi, da lahko otroci med petimi učnimi urami,
poleg obravnave učne snovi, dosežejo do tretjino dnevnih priporočil mini-
malne gibalne/športne aktivnosti. Objektivnejše rezultate o doseganju uč-
nih ciljev bi dobili, če bi otroci pred izvedbo in po končanem intervencijskem
programu preverjanje rešili z nalogami, ki bi zajemale cilje obravnavanih tem.
Na podlagi pridobljenih rezultatov bi lahko videli, ali je učna uspešnost otrok
ES in KS enaka.
Literatura
Ayala-Guzmán, C. I., N. Ramos-Ibáñez in L. Ortiz-Hernández, L. 2017. »Accele-
rometry Does Not Match with Self-Reported Physical Activity and Seden-
tary Behaviors in Mexican Children.« Boletín Médico Del Hospital Infantil de
México 74 (4): 272–281.
Babey, S. H., S. Wu in D. Cohen. 2014. »How Can Schools Help Youth Incre-
ase Physical Activity? An Economic Analysis Comparing School-Based Pro-
grams.« Preventive Medicine 69 (S): 55–60.
Bartholomew, J., E. Jowers in N. Golaszewski. 2019. »Lessons Learned from a
Physically Active Learning Intervention: Texas I-CAN!« Translational Jour-
nal of the American College of Sports Medicine 4 (17): 137–140.
Bringolf-Isler, B., L. Grize, U. Mäder, N. Ruch, F. H. Sennhauser in C. Braun-
126
