Page 157 - Volk, Marina, Štemberger, Tina, Sila, Anita, Kovač, Nives. Ur. 2021. Medpredmetno povezovanje: pot do uresničevanja vzgojno-izobraževalnih ciljev. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 157
Vključevanje glasbenih metod poučevanja in učenja v pouk tujega jezika
začetnega pevskega učenja, pri kateri učenci poslušajo pesem in pevsko so-
delujejo do usvojitve, v večini uporabljajo zelo pogosto oz. pogosto (66 ),
kar nekaj učiteljev jo uporablja le redko oz. zelo redko (18 ), srednje pogosto
jo uporabljajo v manjšem številu (16 ).
Razlike v pogostosti vključevanja glasbenih metod poučevanja in učenja
v pouk TJ v 1. in 2. VIO OŠ
V preglednici 2 so prikazani rezultati, ki kažejo na to, kakšne so razlike v
pogostosti vključevanja glasbenih metod poučevanja in učenja v pouk tu-
jega jezika med 1. in 2. VIO OŠ. Mann-Whitneyev preizkus je pokazal, da
se pri vključevanju skoraj vseh glasbenih metod pri pouku tujega jezika
pojavljajo statistično značilne razlike med 1. in 2. VIO OŠ: metoda petja s
pripevanjem (U = 667,50, p = 0,000), metoda petja s posnemanjem (U =
1014,00, p = 0,001), metoda poustvarjalnega petja (U = 953,00, p = 0,000),
metoda ustvarjanja glasbenih vsebin (U = 1161,50, p = 0,012), metoda gibal-
nega/likovnega/besednega ustvarjanja ob glasbi (U = 825,00, p = 0,000). Sta-
tistično značilne razlike med 1. in 2. VIO OŠ se ne pojavljajo le pri metodi dela
z glasbenim zapisom (U = 1356,50, p = 0,132).
Iz preglednice 2 lahko tudi ugotovimo, da vse glasbene metode poučeva-
nja in učenja pri pouku tujega jezika učitelji statistično značilno pogosteje
uporabljajo v 1. VIO OŠ kot v 2. VIO OŠ: metodo petja s pripevanjem (1. VIO:
R = 73,82, 2. VIO: R = 37,13); metodo petja s posnemanjem (1. VIO: R = 70,10,
2. VIO: R = 47,32); metodo dela z glasbenim zapisom (1. VIO: R = 66,41, 2. VIO:
R = 57,40); metoda poustvarjalnega petja (1. VIO: R = 70,75, 2. VIO: R = 45,53);
metodo ustvarjanja glasbenih vsebin (1. VIO: R = 68,51, 2. VIO: R = 51,66); me-
todo gibalnega/likovnega/besednega ustvarjanja ob glasbi (1. VIO: R = 72,13,
2. VIO: R = 41,76).
Hipotezo 1 lahko torej na osnovi rezultatov skoraj v celoti potrdimo. Med
1. in 2. VIO OŠ obstajajo statistično značilne razlike glede pogostosti vklju-
čevanja glasbenih metod poučevanja in učenja v pouk TJ. Učitelji v 1. VIO
OŠ vse glasbene metode poučevanja in učenja v pouk TJ vključujejo statis-
tično značilno pogosteje kot v 2. VIO OŠ, razen metode dela z glasbenim za-
pisom.
To metodo oz. njeno neuporabo bi bilo nasploh treba podrobneje raziskati
in metodično osmisliti njeno uporabo pri poučevanju tujega jezika. Izhodi-
šče temu bi bilo, da pri pouku glasbene umetnosti iz slikovnega/grafičnega
in simbolnega zapisa v 4. razredu preidemo k branju in pisanju notnega za-
pisa oz. elementarni orientaciji v notnem zapisu, zapisu tonskih trajanj, za-
pisu in poimenovanjem tonskih višin, pavzam, taktovskim načinom itd. Vse
155
začetnega pevskega učenja, pri kateri učenci poslušajo pesem in pevsko so-
delujejo do usvojitve, v večini uporabljajo zelo pogosto oz. pogosto (66 ),
kar nekaj učiteljev jo uporablja le redko oz. zelo redko (18 ), srednje pogosto
jo uporabljajo v manjšem številu (16 ).
Razlike v pogostosti vključevanja glasbenih metod poučevanja in učenja
v pouk TJ v 1. in 2. VIO OŠ
V preglednici 2 so prikazani rezultati, ki kažejo na to, kakšne so razlike v
pogostosti vključevanja glasbenih metod poučevanja in učenja v pouk tu-
jega jezika med 1. in 2. VIO OŠ. Mann-Whitneyev preizkus je pokazal, da
se pri vključevanju skoraj vseh glasbenih metod pri pouku tujega jezika
pojavljajo statistično značilne razlike med 1. in 2. VIO OŠ: metoda petja s
pripevanjem (U = 667,50, p = 0,000), metoda petja s posnemanjem (U =
1014,00, p = 0,001), metoda poustvarjalnega petja (U = 953,00, p = 0,000),
metoda ustvarjanja glasbenih vsebin (U = 1161,50, p = 0,012), metoda gibal-
nega/likovnega/besednega ustvarjanja ob glasbi (U = 825,00, p = 0,000). Sta-
tistično značilne razlike med 1. in 2. VIO OŠ se ne pojavljajo le pri metodi dela
z glasbenim zapisom (U = 1356,50, p = 0,132).
Iz preglednice 2 lahko tudi ugotovimo, da vse glasbene metode poučeva-
nja in učenja pri pouku tujega jezika učitelji statistično značilno pogosteje
uporabljajo v 1. VIO OŠ kot v 2. VIO OŠ: metodo petja s pripevanjem (1. VIO:
R = 73,82, 2. VIO: R = 37,13); metodo petja s posnemanjem (1. VIO: R = 70,10,
2. VIO: R = 47,32); metodo dela z glasbenim zapisom (1. VIO: R = 66,41, 2. VIO:
R = 57,40); metoda poustvarjalnega petja (1. VIO: R = 70,75, 2. VIO: R = 45,53);
metodo ustvarjanja glasbenih vsebin (1. VIO: R = 68,51, 2. VIO: R = 51,66); me-
todo gibalnega/likovnega/besednega ustvarjanja ob glasbi (1. VIO: R = 72,13,
2. VIO: R = 41,76).
Hipotezo 1 lahko torej na osnovi rezultatov skoraj v celoti potrdimo. Med
1. in 2. VIO OŠ obstajajo statistično značilne razlike glede pogostosti vklju-
čevanja glasbenih metod poučevanja in učenja v pouk TJ. Učitelji v 1. VIO
OŠ vse glasbene metode poučevanja in učenja v pouk TJ vključujejo statis-
tično značilno pogosteje kot v 2. VIO OŠ, razen metode dela z glasbenim za-
pisom.
To metodo oz. njeno neuporabo bi bilo nasploh treba podrobneje raziskati
in metodično osmisliti njeno uporabo pri poučevanju tujega jezika. Izhodi-
šče temu bi bilo, da pri pouku glasbene umetnosti iz slikovnega/grafičnega
in simbolnega zapisa v 4. razredu preidemo k branju in pisanju notnega za-
pisa oz. elementarni orientaciji v notnem zapisu, zapisu tonskih trajanj, za-
pisu in poimenovanjem tonskih višin, pavzam, taktovskim načinom itd. Vse
155
