Page 19 - Volk, Marina, Štemberger, Tina, Sila, Anita, Kovač, Nives. Ur. 2021. Medpredmetno povezovanje: pot do uresničevanja vzgojno-izobraževalnih ciljev. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 19
Vloga akcijskega raziskovanja pri medpredmetnem povezovanju
iskovalni so v oblikovanju, razvijanju in preizkušanju inovacije, praktični pa v
hkratnem spreminjanju, inoviranju pedagoške prakse ter vzporednem uspo-
sabljanju in motiviranju učiteljev za spremenjen način dela (Sagadin 1989).
Oblikovanje izhodiščne ideje naj bi potekalo v manjših skupinah (5–10 čla-
nov), kar omogoča, da vsak od članov poda svoje ideje in predloge (Kemmis
idr. 1991).
Druga faza: opis/razlaga dejstev
V tej fazi je potrebno izhodiščno idejo preučiti v kontekstu vzgojno-izobraže-
valne situacije (ali akcijskega polja), v kateri bo potekalo akcijsko raziskova-
nje, kar vključuje tudi pregled relevantne tako znanstvene kot strokovne li-
terature, ki omogoča oblikovanje teoretične podlage. Pomemben element
te faze je tudi prispevek učiteljev, torej njihovi pogledi in poznavanje situa-
cije (Sagadin 1989), s čimer pripomorejo k čim popolnejšemu opisu stanja in
okoliščin (Kemmis idr. 1991).
Tretja faza: načrtovanje akcije
Na podlagi zastavljenih ciljev ter opisa/razlage dejstev se je potrebno odločiti
o tem, kako se bo cilj skušalo doseči. Analizirati in presojati je potrebno raz-
lične možnosti, prednosti in pomanjkljivosti za prakso in teorijo. Pri akcijskih
raziskavah velja, da je ta odločitev lahko bolj ali manj podrobna, bolj ali manj
operativna ter bolj ali manj dokončna. V nekaterih primerih gre lahko za zelo
podrobne členitve in navedbe raziskovalnih hipotez, v drugih pa se ostaja
le pri grobi formulaciji slednjih. Vendarle pa naj bi vsaj idejni načrt za celo-
tno raziskavo, tudi akcijski koraki ter operativni načrt za prvi akcijski načrt,
nastal že v času začetnega načrtovanja (Sagadin 1989). Kot navajajo Kemmis
idr. (1991), raziskovalci v tej fazi skušajo poiskati odgovore na vprašanja: kaj
bomo spreminjali, da bi stanje izboljšali, kakšne ukrepe bo potrebno sprejeti
in s kom se bo potrebno pogajati oz. dogovarjati, kateri pripomočki, oprema,
prostori so potrebni, koliko časa bomo potrebovali, kako se bo spremljajo
učinke in, s tem v povezavi, katere tehnike zbiranja in obdelave podatkov
bomo uporabili. Upoštevati pa je potrebno tudi etični vidik česa, npr. prosto-
voljnost, zaupnost, seznanjenost udeležencev ipd. Elliott (1981 v Kemmis idr.
1991) zapiše, da si v akcijski raziskavi raziskovalci zastavljajo tri vrste praktič-
nih raziskovalnih vprašanj, in sicer:
– vprašanja, ki identificirajo oz. opredeljujejo (npr. orientacija na lastna
čustva: kdaj v razredu doživljam negativna čustva, orientacija na učne
postopke: ko uvajam skupinsko delo, ali je to res osmišljeno v neki dani
17
iskovalni so v oblikovanju, razvijanju in preizkušanju inovacije, praktični pa v
hkratnem spreminjanju, inoviranju pedagoške prakse ter vzporednem uspo-
sabljanju in motiviranju učiteljev za spremenjen način dela (Sagadin 1989).
Oblikovanje izhodiščne ideje naj bi potekalo v manjših skupinah (5–10 čla-
nov), kar omogoča, da vsak od članov poda svoje ideje in predloge (Kemmis
idr. 1991).
Druga faza: opis/razlaga dejstev
V tej fazi je potrebno izhodiščno idejo preučiti v kontekstu vzgojno-izobraže-
valne situacije (ali akcijskega polja), v kateri bo potekalo akcijsko raziskova-
nje, kar vključuje tudi pregled relevantne tako znanstvene kot strokovne li-
terature, ki omogoča oblikovanje teoretične podlage. Pomemben element
te faze je tudi prispevek učiteljev, torej njihovi pogledi in poznavanje situa-
cije (Sagadin 1989), s čimer pripomorejo k čim popolnejšemu opisu stanja in
okoliščin (Kemmis idr. 1991).
Tretja faza: načrtovanje akcije
Na podlagi zastavljenih ciljev ter opisa/razlage dejstev se je potrebno odločiti
o tem, kako se bo cilj skušalo doseči. Analizirati in presojati je potrebno raz-
lične možnosti, prednosti in pomanjkljivosti za prakso in teorijo. Pri akcijskih
raziskavah velja, da je ta odločitev lahko bolj ali manj podrobna, bolj ali manj
operativna ter bolj ali manj dokončna. V nekaterih primerih gre lahko za zelo
podrobne členitve in navedbe raziskovalnih hipotez, v drugih pa se ostaja
le pri grobi formulaciji slednjih. Vendarle pa naj bi vsaj idejni načrt za celo-
tno raziskavo, tudi akcijski koraki ter operativni načrt za prvi akcijski načrt,
nastal že v času začetnega načrtovanja (Sagadin 1989). Kot navajajo Kemmis
idr. (1991), raziskovalci v tej fazi skušajo poiskati odgovore na vprašanja: kaj
bomo spreminjali, da bi stanje izboljšali, kakšne ukrepe bo potrebno sprejeti
in s kom se bo potrebno pogajati oz. dogovarjati, kateri pripomočki, oprema,
prostori so potrebni, koliko časa bomo potrebovali, kako se bo spremljajo
učinke in, s tem v povezavi, katere tehnike zbiranja in obdelave podatkov
bomo uporabili. Upoštevati pa je potrebno tudi etični vidik česa, npr. prosto-
voljnost, zaupnost, seznanjenost udeležencev ipd. Elliott (1981 v Kemmis idr.
1991) zapiše, da si v akcijski raziskavi raziskovalci zastavljajo tri vrste praktič-
nih raziskovalnih vprašanj, in sicer:
– vprašanja, ki identificirajo oz. opredeljujejo (npr. orientacija na lastna
čustva: kdaj v razredu doživljam negativna čustva, orientacija na učne
postopke: ko uvajam skupinsko delo, ali je to res osmišljeno v neki dani
17
