Page 20 - Volk, Marina, Štemberger, Tina, Sila, Anita, Kovač, Nives. Ur. 2021. Medpredmetno povezovanje: pot do uresničevanja vzgojno-izobraževalnih ciljev. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 20
a Štemberger
situaciji, orientacija na občutja: v katerih situacijah učenci doživljajo
stres ipd.);
– vprašanja, ki razjasnjujejo (diagnosticirajo) praktične probleme in se
usmerjajo v kavzalne-vzročne faktorje (npr. zakaj občutim napetost, za-
kaj jim skupinsko delo ne ustreza ipd.);
– vprašanja, ki pomagajo pri reševanju doživetih problemov in se osredi-
njajo na nove, drugačne pristope, strategije.
Četrta faza: uvajanje akcije (1. akcijski korak)
Po pripravi načrta se izvede prvi akcijski korak; njegova izvedba se spremlja in
evalvira (Sagadin 1989). Prvi akcijski korak je potrebno izdelati zelo podrobno,
in sicer mora vključevati (Velikonja 2000):
– natančen opis, kaj se bo v praksi spreminjalo;
– utemeljitev načrtovane strateške akcije: zapišejo se razlogi za akcijo in
predvidevanja, kako bo ta vplivala na udeležence, učenje, organizacijo
itn.;
– zapis predvidenih učinkov, tako negativnih kot pozitivnih, ter odziv na
negativne učinke;
– identifikacija oseb, ki jih akcija vključuje ali neposredno zadeva, ter za-
pis, kako so te osebe vključene v akcijo ter kakšna je njihova vloga v
prvem akcijskem koraku;
– zagotavljanje sredstev (prostori, gradivo, oprema ipd.);
– predvidenje morebitnih ovir in težav.
Peta in šesta faza: spremljanje in razlaga učinkov
Z namenom spremljanja in razlage učinkov je v procesu izvajanja akcije po-
trebno zbirati podatke, kar se, skladno z namenom raziskave, opredeli že v
sami fazi načrtovanja raziskave.
Akcijo je potrebno spremljati z vseh zornih kotov (raziskovalci, učenci, ko-
legi, ravnatelji in morebitni drugi vpeti v raziskavo). Spremljanje se nanaša
tako na vprašanja, ki zadevajo strateško akcijo kot proces, kot tudi na po-
sledice strateške akcije in okoliščine, v katerih je potekala (Velikonja 2000).
Tehnike zbiranja podatkov so raznolike, pretežno (ne ekskluzivno) pa so kva-
litativne. V praksi se uporabljajo predvsem naslednje.
– Intervjuji z udeleženci, ki naj bi potekali v prijetnem okolju in omogo-
čali preprosto izmenjavo informacij. Intervju je časovno običajno zelo
zahteven, a gre za plodne pogovore, ki udeležencem raziskave omogo-
18
situaciji, orientacija na občutja: v katerih situacijah učenci doživljajo
stres ipd.);
– vprašanja, ki razjasnjujejo (diagnosticirajo) praktične probleme in se
usmerjajo v kavzalne-vzročne faktorje (npr. zakaj občutim napetost, za-
kaj jim skupinsko delo ne ustreza ipd.);
– vprašanja, ki pomagajo pri reševanju doživetih problemov in se osredi-
njajo na nove, drugačne pristope, strategije.
Četrta faza: uvajanje akcije (1. akcijski korak)
Po pripravi načrta se izvede prvi akcijski korak; njegova izvedba se spremlja in
evalvira (Sagadin 1989). Prvi akcijski korak je potrebno izdelati zelo podrobno,
in sicer mora vključevati (Velikonja 2000):
– natančen opis, kaj se bo v praksi spreminjalo;
– utemeljitev načrtovane strateške akcije: zapišejo se razlogi za akcijo in
predvidevanja, kako bo ta vplivala na udeležence, učenje, organizacijo
itn.;
– zapis predvidenih učinkov, tako negativnih kot pozitivnih, ter odziv na
negativne učinke;
– identifikacija oseb, ki jih akcija vključuje ali neposredno zadeva, ter za-
pis, kako so te osebe vključene v akcijo ter kakšna je njihova vloga v
prvem akcijskem koraku;
– zagotavljanje sredstev (prostori, gradivo, oprema ipd.);
– predvidenje morebitnih ovir in težav.
Peta in šesta faza: spremljanje in razlaga učinkov
Z namenom spremljanja in razlage učinkov je v procesu izvajanja akcije po-
trebno zbirati podatke, kar se, skladno z namenom raziskave, opredeli že v
sami fazi načrtovanja raziskave.
Akcijo je potrebno spremljati z vseh zornih kotov (raziskovalci, učenci, ko-
legi, ravnatelji in morebitni drugi vpeti v raziskavo). Spremljanje se nanaša
tako na vprašanja, ki zadevajo strateško akcijo kot proces, kot tudi na po-
sledice strateške akcije in okoliščine, v katerih je potekala (Velikonja 2000).
Tehnike zbiranja podatkov so raznolike, pretežno (ne ekskluzivno) pa so kva-
litativne. V praksi se uporabljajo predvsem naslednje.
– Intervjuji z udeleženci, ki naj bi potekali v prijetnem okolju in omogo-
čali preprosto izmenjavo informacij. Intervju je časovno običajno zelo
zahteven, a gre za plodne pogovore, ki udeležencem raziskave omogo-
18
