Page 235 - Volk, Marina, Štemberger, Tina, Sila, Anita, Kovač, Nives. Ur. 2021. Medpredmetno povezovanje: pot do uresničevanja vzgojno-izobraževalnih ciljev. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 235
Povezovanje študentov za sodelovalno načrtovanje inkluzivnega pouka
nja, hkrati pa prepoznavati, promovirati ter nadgrajevati že obstoječe dobre
poučevalne prakse, saj pogosto prav v avtentičnem vzgojno-izobraževalnem
okolju nastajajo zelo učinkovite rešitve.
Tako teorija kot praksa sta si enotni, da je obseg specifičnih znanj in spre-
tnosti, ki jih učitelj ob splošnih in predmetnih didaktičnih kompetencah po-
trebuje za uspešno in učinkovito poučevanje, prevelik izziv, da bi ga lahko
preložili le na en profil pedagoškega delavca (Friend idr. 2010). Glede na slo-
vensko zakonodajo (ZUOPP-1 2011) morajo učitelji dosledno izvajati določila,
opredeljena v odločbah učencev s PP, in slednjim ustrezno prilagajati izvaja-
nje pouka, vendar v sodelovanju s šolskimi strokovnimi službami. Učinkovit
odziv in zadovoljitev zahteve po povečanem obsegu kompetenc za poučeva-
nje v sodobni inkluzivni šoli se lahko doseže s sodelovalnim poučevanjem,² v
katerem se povezovanje različnih pedagoških profilov izvaja na višjem nivoju
(Friend idr. 2010; Florian 2012; Isherwood in Barger-Anderson 2008; Murawski
in Hughes 2009).
Interdisciplinarno poučevanje v visokošolskem izobraževanju
Današnja družba, ki jo označujeta hitrost sprememb in kvantiteta novih infor-
macij, za delovanje posameznika zahteva kompleksno znanje (Barle Lakota
in Sardoč 2015), ki mora biti uporabno in ustvarjalno, da je lahko dobro pre-
nosljivo v prakso. Takšno znanje pa zahteva integracijo znanj več različnih
disciplin, torej mora biti generirano interdisciplinarno (Van den Besselaar in
Heimeriks 2001). Interdisciplinarnost se ukvarja z integracijo več različnih di-
sciplin, zato jo lahko razumemo kot dober pedagoški pristop, ki študentom
omogoča učenje ustvarjalnega pristopa in obvladovanje kompleksnosti so-
dobnih izzivov. Po mnenju E. J. H. Spelt idr. (2009) zavedanje o pomenu inter-
disciplinarnosti v visokošolskem izobraževanju vse bolj narašča.
Interdisciplinarnost od posameznika zahteva, da o problemu razmišlja slo-
jevito, na čim več načinov; da uvidi prednosti in slabosti problema, ne vztraja
na zgolj eni perspektivi, ampak jo je sposoben spreminjati, obravnava pro-
blem kompleksno, integrira znanje različnih predmetov oz. disciplin, ga sin-
tetizira in ustvarja nove rešitve (Spelt idr. 2009).
Po SOLO-taksonomiji so za interdisciplinarno razmišljanje zahtevane dolo-
čene kognitivne spretnosti, da študenti vsebino predmeta integrirajo v novo
² Sodelovalno poučevanje je znanstveno preverjena učinkovita inkluzivna strategija, za katero
je značilno, da v oddelku sočasno in v različnih oblikah poučujeta dva pedagoška delavca, ki
s svojim delom, specifičnimi pristopi ter z disciplinarnimi znanji prispevata k načrtovanju in
izvajanju bolj individualiziranega pouka ter k aktivnejši vključenosti vseh učencev, predvsem
učencev s PP (Friend idr. 2010; Kiswarday in Drljić 2018; Mitchell 2014).
233
nja, hkrati pa prepoznavati, promovirati ter nadgrajevati že obstoječe dobre
poučevalne prakse, saj pogosto prav v avtentičnem vzgojno-izobraževalnem
okolju nastajajo zelo učinkovite rešitve.
Tako teorija kot praksa sta si enotni, da je obseg specifičnih znanj in spre-
tnosti, ki jih učitelj ob splošnih in predmetnih didaktičnih kompetencah po-
trebuje za uspešno in učinkovito poučevanje, prevelik izziv, da bi ga lahko
preložili le na en profil pedagoškega delavca (Friend idr. 2010). Glede na slo-
vensko zakonodajo (ZUOPP-1 2011) morajo učitelji dosledno izvajati določila,
opredeljena v odločbah učencev s PP, in slednjim ustrezno prilagajati izvaja-
nje pouka, vendar v sodelovanju s šolskimi strokovnimi službami. Učinkovit
odziv in zadovoljitev zahteve po povečanem obsegu kompetenc za poučeva-
nje v sodobni inkluzivni šoli se lahko doseže s sodelovalnim poučevanjem,² v
katerem se povezovanje različnih pedagoških profilov izvaja na višjem nivoju
(Friend idr. 2010; Florian 2012; Isherwood in Barger-Anderson 2008; Murawski
in Hughes 2009).
Interdisciplinarno poučevanje v visokošolskem izobraževanju
Današnja družba, ki jo označujeta hitrost sprememb in kvantiteta novih infor-
macij, za delovanje posameznika zahteva kompleksno znanje (Barle Lakota
in Sardoč 2015), ki mora biti uporabno in ustvarjalno, da je lahko dobro pre-
nosljivo v prakso. Takšno znanje pa zahteva integracijo znanj več različnih
disciplin, torej mora biti generirano interdisciplinarno (Van den Besselaar in
Heimeriks 2001). Interdisciplinarnost se ukvarja z integracijo več različnih di-
sciplin, zato jo lahko razumemo kot dober pedagoški pristop, ki študentom
omogoča učenje ustvarjalnega pristopa in obvladovanje kompleksnosti so-
dobnih izzivov. Po mnenju E. J. H. Spelt idr. (2009) zavedanje o pomenu inter-
disciplinarnosti v visokošolskem izobraževanju vse bolj narašča.
Interdisciplinarnost od posameznika zahteva, da o problemu razmišlja slo-
jevito, na čim več načinov; da uvidi prednosti in slabosti problema, ne vztraja
na zgolj eni perspektivi, ampak jo je sposoben spreminjati, obravnava pro-
blem kompleksno, integrira znanje različnih predmetov oz. disciplin, ga sin-
tetizira in ustvarja nove rešitve (Spelt idr. 2009).
Po SOLO-taksonomiji so za interdisciplinarno razmišljanje zahtevane dolo-
čene kognitivne spretnosti, da študenti vsebino predmeta integrirajo v novo
² Sodelovalno poučevanje je znanstveno preverjena učinkovita inkluzivna strategija, za katero
je značilno, da v oddelku sočasno in v različnih oblikah poučujeta dva pedagoška delavca, ki
s svojim delom, specifičnimi pristopi ter z disciplinarnimi znanji prispevata k načrtovanju in
izvajanju bolj individualiziranega pouka ter k aktivnejši vključenosti vseh učencev, predvsem
učencev s PP (Friend idr. 2010; Kiswarday in Drljić 2018; Mitchell 2014).
233
