Page 310 - Volk, Marina, Štemberger, Tina, Sila, Anita, Kovač, Nives. Ur. 2021. Medpredmetno povezovanje: pot do uresničevanja vzgojno-izobraževalnih ciljev. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 310
ca Ribič in Samo Fošnarič
zalke. Z okostenitvijo zapestja in razvojem koordinacije ustreznih gibov, pa je
otrok med šestim in sedmim letom usposobljen za učenje pisanja (Horvat in
Magajna 1987; Žlebnik 1975).
V prvih letih šolanja so otrokove finomotorične spretnosti različno razvite.
Kakovost razvoja je odvisna od otrokovih preteklih izkušenj in izpostavljeno-
sti različnim dejavnostim. Razlike v kakovosti spretnosti se lahko s stalnimi
izkušnjami, praktičnimi dejavnostmi in s starostjo izboljšajo. Weinberger, B.
Elvevåg in Giedd (2005) poudarjajo, da je pri razvijanju fine in grobe moto-
rike pomemben zavesten trud. Tako v predšolskem obdobju kot kasneje v
puberteti.
Pri tem igra pomembno vlogo učitelj. Ta mora vzpostavljati pozitivno de-
lovno okolje, prilagajati naloge fine motorike posameznemu otroku, uriti
spretnosti, ki se otrokom zdijo težke in razvijati motorične spretnosti na vseh
področjih, pri vseh predmetih (Bart, Hajami in Bar-Haim 2007). Prilagajanje
nalog je še posebno pomembno v srednjem otroštvu, ko otrok nameni veliko
pozornosti ter vztrajnosti opravljanju tistih ročnih spretnosti, ki ga zanimajo
(Žlebnik 1975). M. Stoppard (1992) pravi, da moramo otroka naučiti finomo-
toričnih spretnosti, potrebnih pri vsakdanjih opravilih, saj le tako lahko po-
stane samostojen. To poleg učenja samostojnega oblačenja, osebne higiene
in opravljanja hišnih opravil vključuje tudi učenje samostojnega izvajanja
obdelovalnih postopkov ter uporabe orodij in pripomočkov, ki jih otroci vsa-
kodnevno uporabljajo v šoli in doma. Otrok se najprej priuči lažjih obdeloval-
nih postopkov, kasneje težjih, bolj kompleksnih in nevarnih. I. M. J. Van der
Fels in sodelavci (2015) so po pregledu študij ugotovili, da kompleksne mo-
torične spretnosti zahtevajo in hkrati razvijajo višje kognitivne sposobnosti.
Zato je naloga učiteljev in staršev, da otrokom omogočijo celovit motorični
in kognitivni razvoj na vseh področjih.
Medpredmetno povezovanje vključuje življenjsko učenje, spodbuja izku-
šenjsko učenje, upošteva otrokovo individualnost in njegove potrebe, inte-
rese in sposobnosti, spodbuja miselno in ustvarjalno aktivnost, sodelovanje,
medsebojno spoštovanje ter ustvarja spodbudno, sproščeno ozračje (Kuščer
2000). Temelji na povezovanju medpredmetnih področij in ciljev, ki so pred-
metom skupni (Novak 2005). Tako lahko učitelji cilj razvijanja ročnih spre-
tnosti otrok integrirajo v pouk matematike, slovenščine, spoznavanja okolja,
likovne in glasbene umetnosti, športa, družbe in nenazadnje v pouk nara-
voslovja in tehnike, saj vsa področja zahtevajo finomotorična opravila, kot
so pravilna drža pisala, pisanje, risanje, slikanje s čopičem, igranje na inštru-
ment, manipuliranje z orodji, lepljenje, striženje s škarjami, pregibanje pa-
pirja, oblikovanje gline, sestavljanje sestavljanke, prijemanje majhnih pred-
308
zalke. Z okostenitvijo zapestja in razvojem koordinacije ustreznih gibov, pa je
otrok med šestim in sedmim letom usposobljen za učenje pisanja (Horvat in
Magajna 1987; Žlebnik 1975).
V prvih letih šolanja so otrokove finomotorične spretnosti različno razvite.
Kakovost razvoja je odvisna od otrokovih preteklih izkušenj in izpostavljeno-
sti različnim dejavnostim. Razlike v kakovosti spretnosti se lahko s stalnimi
izkušnjami, praktičnimi dejavnostmi in s starostjo izboljšajo. Weinberger, B.
Elvevåg in Giedd (2005) poudarjajo, da je pri razvijanju fine in grobe moto-
rike pomemben zavesten trud. Tako v predšolskem obdobju kot kasneje v
puberteti.
Pri tem igra pomembno vlogo učitelj. Ta mora vzpostavljati pozitivno de-
lovno okolje, prilagajati naloge fine motorike posameznemu otroku, uriti
spretnosti, ki se otrokom zdijo težke in razvijati motorične spretnosti na vseh
področjih, pri vseh predmetih (Bart, Hajami in Bar-Haim 2007). Prilagajanje
nalog je še posebno pomembno v srednjem otroštvu, ko otrok nameni veliko
pozornosti ter vztrajnosti opravljanju tistih ročnih spretnosti, ki ga zanimajo
(Žlebnik 1975). M. Stoppard (1992) pravi, da moramo otroka naučiti finomo-
toričnih spretnosti, potrebnih pri vsakdanjih opravilih, saj le tako lahko po-
stane samostojen. To poleg učenja samostojnega oblačenja, osebne higiene
in opravljanja hišnih opravil vključuje tudi učenje samostojnega izvajanja
obdelovalnih postopkov ter uporabe orodij in pripomočkov, ki jih otroci vsa-
kodnevno uporabljajo v šoli in doma. Otrok se najprej priuči lažjih obdeloval-
nih postopkov, kasneje težjih, bolj kompleksnih in nevarnih. I. M. J. Van der
Fels in sodelavci (2015) so po pregledu študij ugotovili, da kompleksne mo-
torične spretnosti zahtevajo in hkrati razvijajo višje kognitivne sposobnosti.
Zato je naloga učiteljev in staršev, da otrokom omogočijo celovit motorični
in kognitivni razvoj na vseh področjih.
Medpredmetno povezovanje vključuje življenjsko učenje, spodbuja izku-
šenjsko učenje, upošteva otrokovo individualnost in njegove potrebe, inte-
rese in sposobnosti, spodbuja miselno in ustvarjalno aktivnost, sodelovanje,
medsebojno spoštovanje ter ustvarja spodbudno, sproščeno ozračje (Kuščer
2000). Temelji na povezovanju medpredmetnih področij in ciljev, ki so pred-
metom skupni (Novak 2005). Tako lahko učitelji cilj razvijanja ročnih spre-
tnosti otrok integrirajo v pouk matematike, slovenščine, spoznavanja okolja,
likovne in glasbene umetnosti, športa, družbe in nenazadnje v pouk nara-
voslovja in tehnike, saj vsa področja zahtevajo finomotorična opravila, kot
so pravilna drža pisala, pisanje, risanje, slikanje s čopičem, igranje na inštru-
ment, manipuliranje z orodji, lepljenje, striženje s škarjami, pregibanje pa-
pirja, oblikovanje gline, sestavljanje sestavljanke, prijemanje majhnih pred-
308
