Page 322 - Volk, Marina, Štemberger, Tina, Sila, Anita, Kovač, Nives. Ur. 2021. Medpredmetno povezovanje: pot do uresničevanja vzgojno-izobraževalnih ciljev. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 322
ca Ribič in Samo Fošnarič
nesposobnosti tekom izdelave koledarja dokazali, da so sposobni pravilno,
samostojno in natančno uporabljati njim neznana in nevarna orodja ter pri-
pomočke. Potrebujejo le priložnost za njihovo uporabo ter veliko mero ur-
jenja, usmerjanja in motivacije s strani učitelja. Razvijanje motoričnih spre-
tnosti največkrat pripisujemo likovni umetnosti in tehniškim predmetom, z
nezavedanjem, da jih otrok razvija že, če si sam zapne zadrgo, gumb ali za-
veže vezalke, se nauči držati pisalo in pisati, je sposoben prepogniti papir, ga
izrezati in zalepiti v zvezek, zna upogniti žico, prijeti in vreči žogo, uporabljati
ščipalke za obešanje perila, gnesti in oblikovati modelirne mase, odpreti pla-
stenko vode . . . Razvoj motorike lahko poteka nezavedno pri vseh predmetih
že, če učenci čim več dejavnosti opravijo samostojno. Tudi I. Ericsson je leta
2008 z raziskovanjem motoričnih sposobnosti pri švedskih otrocih dokazala,
da se motorične spretnosti in sposobnosti otrok izboljšajo s povečano fizično
dejavnostjo in z dodatnim motoričnim usposabljanjem v šoli. To je dokazal
tudi Akin (2019), ki je pri prvošolcih raziskoval vpliv finomotoričnih spretno-
sti na razvoj pisanja. Ugotovil je, da je eksperimentalna skupina zaradi po-
večane gibalne dejavnosti dosegla boljše rezultate na vseh motoričnih pod-
ročjih, prav tako pa je dokazal, da gibalne dejavnosti, ki vključujejo majhne
mišične skupine, kot so mišice prstov, pozitivno vplivajo tako na otrokov mo-
torični razvoj kot na njegovo zanimanje za pisanje in šolo.
Čeprav papir velja za najpogosteje uporabljeno gradivo v osnovni šoli, kar
potrjuje tudi P. Majerič (2016), smo ugotovili, da učenci do 5. razreda za ob-
delavo uporabljajo zgolj njim poznane in enostavne obdelovalne postopke,
kot so striženje s škarjami, lepljenje s hladnim lepilom in pregibanje, ne pa
tudi nevsakdanja obdelovalna orodja in pripomočke, ki tako od učenca kot
od učitelja zahtevajo več spretnosti, sposobnosti ter potrebo po zagotavlja-
nju varnosti. Med testiranjem učencev po šolah smo preko pogovora z njimi
ugotovili, da orodij, kot so lepenkarski nož, klešče za kovičenje in ušesne kle-
šče, v šoli ne uporabljajo, kar pomeni, da niso v uporabi niti tehniške škatle z
gradivom za ustvarjanje, čeprav je njihova uporaba načrtovana že od prvega
razreda naprej. Nakazujemo tudi na necelostno spoznavanje obdelovalnih
postopkov papirja, ki je po učnem načrtu za naravoslovje in tehniko pred-
videno v 4. razredu. Posledično nakazujemo na premajhen delež vključeva-
nja vsebin tehnike in tehnologije v slovensko osnovnošolsko izobraževanje.
To v doktorski disertaciji opisuje tudi Avsec (2012), ki število ur in vsebin, na-
menjenih tehniki in tehnologiji v Sloveniji, primerja z desetimi ekonomsko
vodilnimi evropskimi državami, kot so Švica, Švedska, Finska idr. Ugotovil je
stagnacijo oz. padec števila ur in vsebin, namenjenih tehniki in tehnologiji v
Sloveniji, glede na omenjene države.
Na koncu lahko samo še enkrat ponovimo, da imajo lahko otroci s slabo
320
nesposobnosti tekom izdelave koledarja dokazali, da so sposobni pravilno,
samostojno in natančno uporabljati njim neznana in nevarna orodja ter pri-
pomočke. Potrebujejo le priložnost za njihovo uporabo ter veliko mero ur-
jenja, usmerjanja in motivacije s strani učitelja. Razvijanje motoričnih spre-
tnosti največkrat pripisujemo likovni umetnosti in tehniškim predmetom, z
nezavedanjem, da jih otrok razvija že, če si sam zapne zadrgo, gumb ali za-
veže vezalke, se nauči držati pisalo in pisati, je sposoben prepogniti papir, ga
izrezati in zalepiti v zvezek, zna upogniti žico, prijeti in vreči žogo, uporabljati
ščipalke za obešanje perila, gnesti in oblikovati modelirne mase, odpreti pla-
stenko vode . . . Razvoj motorike lahko poteka nezavedno pri vseh predmetih
že, če učenci čim več dejavnosti opravijo samostojno. Tudi I. Ericsson je leta
2008 z raziskovanjem motoričnih sposobnosti pri švedskih otrocih dokazala,
da se motorične spretnosti in sposobnosti otrok izboljšajo s povečano fizično
dejavnostjo in z dodatnim motoričnim usposabljanjem v šoli. To je dokazal
tudi Akin (2019), ki je pri prvošolcih raziskoval vpliv finomotoričnih spretno-
sti na razvoj pisanja. Ugotovil je, da je eksperimentalna skupina zaradi po-
večane gibalne dejavnosti dosegla boljše rezultate na vseh motoričnih pod-
ročjih, prav tako pa je dokazal, da gibalne dejavnosti, ki vključujejo majhne
mišične skupine, kot so mišice prstov, pozitivno vplivajo tako na otrokov mo-
torični razvoj kot na njegovo zanimanje za pisanje in šolo.
Čeprav papir velja za najpogosteje uporabljeno gradivo v osnovni šoli, kar
potrjuje tudi P. Majerič (2016), smo ugotovili, da učenci do 5. razreda za ob-
delavo uporabljajo zgolj njim poznane in enostavne obdelovalne postopke,
kot so striženje s škarjami, lepljenje s hladnim lepilom in pregibanje, ne pa
tudi nevsakdanja obdelovalna orodja in pripomočke, ki tako od učenca kot
od učitelja zahtevajo več spretnosti, sposobnosti ter potrebo po zagotavlja-
nju varnosti. Med testiranjem učencev po šolah smo preko pogovora z njimi
ugotovili, da orodij, kot so lepenkarski nož, klešče za kovičenje in ušesne kle-
šče, v šoli ne uporabljajo, kar pomeni, da niso v uporabi niti tehniške škatle z
gradivom za ustvarjanje, čeprav je njihova uporaba načrtovana že od prvega
razreda naprej. Nakazujemo tudi na necelostno spoznavanje obdelovalnih
postopkov papirja, ki je po učnem načrtu za naravoslovje in tehniko pred-
videno v 4. razredu. Posledično nakazujemo na premajhen delež vključeva-
nja vsebin tehnike in tehnologije v slovensko osnovnošolsko izobraževanje.
To v doktorski disertaciji opisuje tudi Avsec (2012), ki število ur in vsebin, na-
menjenih tehniki in tehnologiji v Sloveniji, primerja z desetimi ekonomsko
vodilnimi evropskimi državami, kot so Švica, Švedska, Finska idr. Ugotovil je
stagnacijo oz. padec števila ur in vsebin, namenjenih tehniki in tehnologiji v
Sloveniji, glede na omenjene države.
Na koncu lahko samo še enkrat ponovimo, da imajo lahko otroci s slabo
320
