Page 86 - Volk, Marina, Štemberger, Tina, Sila, Anita, Kovač, Nives. Ur. 2021. Medpredmetno povezovanje: pot do uresničevanja vzgojno-izobraževalnih ciljev. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 86
a Brezigar
devetnajstim letom starosti.¹ Njegova posebnost je v tem, da klasični pred-
metni pristop nadomešča s transdisciplinarnimi temami, ki posegajo na raz-
lična predmetna področja.
IB-programi so nastali kot odgovor na specifične potrebe t. i. mednaro-
dnih otrok – torej tistih otrok, ki se zaradi službenih potreb staršev veliko-
krat selijo in so se soočali s težavami pri prehajanju med šolami z različ-
nimi nacionalnimi sistemi šolanja. Od ustanovitve prvih praviloma zaseb-
nih in mednarodnih IB-šol v Švici v šestdesetih letih prejšnjega stoletja so
IB-programi prerasli svoj prvotni namen. Leta 2020 se izvaja skoraj 7.000 IB-
programov v 158 državah, med IB-šolami pa so tudi številne javne šole po
vsem svetu. IB-programi temeljijo na konstruktivističnem pristopu izobraže-
vanja (McAuliffe 2002, 63–64), njihova ključna metoda učenja pa je poizvedo-
valno učenje.
Poizvedovalno učenje (angl. enquiry-based learning ali inquiry-based le-
arning, tudi na raziskovanju temelječe učenje) (Schwab 1960; Chu idr. 2008;
Alberta Learning 2004; Evensen in Hmelo 2000; Hmelo-Silver, Ravit Golan in
Chinn 2007) je v učenca usmerjena pedagoška metoda, ki zajema procese
učenja s poizvedovanjem in raziskovanjem. Razvila se je v šestdesetih letih
prejšnjega stoletja v okviru gibanja, ki je promoviralo učenje z odkrivanjem
(ang. discovery learning) kot alternativo klasičnim načinom učenja, kjer je v
ospredju memorizacija posredovanih informacij. Poizvedovalno učenje te-
melji na načelih konstruktivistične teorije učenja, kjer se informacije in po-
men ustvarjajo na osnovi osebnih ali družbenih izkušenj (Dewey 1897; Freire
1993; Piaget 1955; Piaget in Inhelder 1958).
Maaß in Artigue (2013 v Stanić in Avsec 2014, 177) poizvedovalno učenje
opredeljujeta kot učenje, ki je usmerjeno v učenca, ki zastavlja vprašanja, raz-
iskuje situacije, se spoznava z različnimi načini raziskovanja in poizvedovanja
ter razvija lastne načine za iskanje rešitev. Bell in drugi (2010) pojasnjujejo, da
posamezniki med poizvedovalnim učenjem ustvarjajo svoja vprašanja, pri-
dobivajo dokaze, s katerimi odgovarjajo na vprašanja, razložijo pridobljene
dokaze, razlago povežejo z znanjem, ki so ga pridobili med raziskovanjem, in
ustvarjajo argumente ali utemeljitve za svoje razlage.
Pri poizvedovalnem učenju se uporablja raziskovalno učenje (ali učenje z
raziskovanjem), pri čemer tega dvojega ne gre enačiti (prim. Glažar in Petek
2015). Medtem ko se raziskovalno učenje osredotoča na učenje učencev, ki
sledijo znanstveni metodi, je poizvedovalno učenje nekaj več kot reševanje
problemov v šestih preprostih korakih znanstvene metode (prim. Kirschner,
¹ Glej https://www.ibo.org/about-the-ib/facts-and-figures.
84
devetnajstim letom starosti.¹ Njegova posebnost je v tem, da klasični pred-
metni pristop nadomešča s transdisciplinarnimi temami, ki posegajo na raz-
lična predmetna področja.
IB-programi so nastali kot odgovor na specifične potrebe t. i. mednaro-
dnih otrok – torej tistih otrok, ki se zaradi službenih potreb staršev veliko-
krat selijo in so se soočali s težavami pri prehajanju med šolami z različ-
nimi nacionalnimi sistemi šolanja. Od ustanovitve prvih praviloma zaseb-
nih in mednarodnih IB-šol v Švici v šestdesetih letih prejšnjega stoletja so
IB-programi prerasli svoj prvotni namen. Leta 2020 se izvaja skoraj 7.000 IB-
programov v 158 državah, med IB-šolami pa so tudi številne javne šole po
vsem svetu. IB-programi temeljijo na konstruktivističnem pristopu izobraže-
vanja (McAuliffe 2002, 63–64), njihova ključna metoda učenja pa je poizvedo-
valno učenje.
Poizvedovalno učenje (angl. enquiry-based learning ali inquiry-based le-
arning, tudi na raziskovanju temelječe učenje) (Schwab 1960; Chu idr. 2008;
Alberta Learning 2004; Evensen in Hmelo 2000; Hmelo-Silver, Ravit Golan in
Chinn 2007) je v učenca usmerjena pedagoška metoda, ki zajema procese
učenja s poizvedovanjem in raziskovanjem. Razvila se je v šestdesetih letih
prejšnjega stoletja v okviru gibanja, ki je promoviralo učenje z odkrivanjem
(ang. discovery learning) kot alternativo klasičnim načinom učenja, kjer je v
ospredju memorizacija posredovanih informacij. Poizvedovalno učenje te-
melji na načelih konstruktivistične teorije učenja, kjer se informacije in po-
men ustvarjajo na osnovi osebnih ali družbenih izkušenj (Dewey 1897; Freire
1993; Piaget 1955; Piaget in Inhelder 1958).
Maaß in Artigue (2013 v Stanić in Avsec 2014, 177) poizvedovalno učenje
opredeljujeta kot učenje, ki je usmerjeno v učenca, ki zastavlja vprašanja, raz-
iskuje situacije, se spoznava z različnimi načini raziskovanja in poizvedovanja
ter razvija lastne načine za iskanje rešitev. Bell in drugi (2010) pojasnjujejo, da
posamezniki med poizvedovalnim učenjem ustvarjajo svoja vprašanja, pri-
dobivajo dokaze, s katerimi odgovarjajo na vprašanja, razložijo pridobljene
dokaze, razlago povežejo z znanjem, ki so ga pridobili med raziskovanjem, in
ustvarjajo argumente ali utemeljitve za svoje razlage.
Pri poizvedovalnem učenju se uporablja raziskovalno učenje (ali učenje z
raziskovanjem), pri čemer tega dvojega ne gre enačiti (prim. Glažar in Petek
2015). Medtem ko se raziskovalno učenje osredotoča na učenje učencev, ki
sledijo znanstveni metodi, je poizvedovalno učenje nekaj več kot reševanje
problemov v šestih preprostih korakih znanstvene metode (prim. Kirschner,
¹ Glej https://www.ibo.org/about-the-ib/facts-and-figures.
84
