Page 182 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 182
ža slovenskih splošnih bolnišnic
bire in čakalnih dob. Potrebe ljudi oziroma potrebe po zdravstveni os-
krbi so bistveno večje od ponudbe, zato se omejevanju dostopnosti do
zdravstvenih storitev ni mogoče izogniti. Na trgu imajo to vlogo cene,
pri politiki, ki oblikuje sistem zdravstvenega varstva, pa cene ne smejo
omejevati potreb. Namesto cen omenjeni sistemi uporabljajo kot način
omejevanja čakalne dobe, kar prisili bolniki, da čakajo tedne, mesece za
kakršno koli raven zdravstvene oskrbe (Pps Medico 2012; Miller, Benja-
min in North 2014).
Zasebni in tudi alternativni zdravstveni sistem temeljita na samo-
plačnikih, kar pomeni, da imajo pri njih omejevalno vlogo cene. V tem
primeru so torej omejitve izbire manjše in bolnik lahko prosto izbira med
vrstami in ravnmi storitev. V vsaki vrsti in na vsaki ravni lahko izbira med
več oziroma vsemi ponudniki, pri čemer je tudi zelo verjetno, da bo na
182 omejitve zaradi zmogljivosti in obremenjenosti ciljnih izvajalcev naletel
bistveno pozneje, kot to velja za javni sistem zdravstvenega varstva (Pps
Medico 2012; Miller, Benjamin in North 2014).
Nujen pogoj za elektivnost oziroma za izbiro vrste zdravstvenih sto-
ritev, izvajalca, kraja in časa zdravstvenih storitev je, da bolniku zdrav
stveno stanje sploh omogoča odločanje in izbiro. To pomeni, da elektiv-
ne zdravstvene storitve niso nujne, poleg tega pa mora biti omogočeno,
da elektivne zdravstvene storitve izvajajo izvajalci v stacionarnih obratih,
ki pomenijo vozlišča v mreži zdravstvene infrastrukture. Stacionarnost v
smislu lokacijske stalnosti in lokacijske pogojenosti elektivnih zdravstve-
nih storitev je tudi podlaga za relevantnost analiz in meritev prostorske
dostopnosti zdravstvene infrastrukture oziroma izvajalcev zdravstvenih
storitev, ki so dosegljivi na posameznih lokacijah v mreži zdravstvene de-
javnosti (Pps Medico 2012).
Najpreprostejša formula enostavnega gravitacijskega modela, ki ga
lahko uporabimo v primeru elektivnih zdravstvenih storitev, ima nasle-
dnjo obliko (Hansen 1959):
∑Ai= Sj . (4.1)
j d β
ij
ko Ai predstavlja prostorsko dostopnost s populacijske točke i, ki je lah-
stalno prebivališče bolnika ali centroid območja. S j izraža storitveno
zmogljivost izvajalca zdravstvenih storitev na določeni lokaciji. Običaj-
no je merjena kot ekvivalent polne zaposlitve zdravstvenega delavca, ali
pa kot število bolnišničnih postelj, ki jih ima izvajalec zdravstvenih stori-
tev. Lahko pa se uporabi tudi morebitno drugo merilo, ki odraža zmoglji-
bire in čakalnih dob. Potrebe ljudi oziroma potrebe po zdravstveni os-
krbi so bistveno večje od ponudbe, zato se omejevanju dostopnosti do
zdravstvenih storitev ni mogoče izogniti. Na trgu imajo to vlogo cene,
pri politiki, ki oblikuje sistem zdravstvenega varstva, pa cene ne smejo
omejevati potreb. Namesto cen omenjeni sistemi uporabljajo kot način
omejevanja čakalne dobe, kar prisili bolniki, da čakajo tedne, mesece za
kakršno koli raven zdravstvene oskrbe (Pps Medico 2012; Miller, Benja-
min in North 2014).
Zasebni in tudi alternativni zdravstveni sistem temeljita na samo-
plačnikih, kar pomeni, da imajo pri njih omejevalno vlogo cene. V tem
primeru so torej omejitve izbire manjše in bolnik lahko prosto izbira med
vrstami in ravnmi storitev. V vsaki vrsti in na vsaki ravni lahko izbira med
več oziroma vsemi ponudniki, pri čemer je tudi zelo verjetno, da bo na
182 omejitve zaradi zmogljivosti in obremenjenosti ciljnih izvajalcev naletel
bistveno pozneje, kot to velja za javni sistem zdravstvenega varstva (Pps
Medico 2012; Miller, Benjamin in North 2014).
Nujen pogoj za elektivnost oziroma za izbiro vrste zdravstvenih sto-
ritev, izvajalca, kraja in časa zdravstvenih storitev je, da bolniku zdrav
stveno stanje sploh omogoča odločanje in izbiro. To pomeni, da elektiv-
ne zdravstvene storitve niso nujne, poleg tega pa mora biti omogočeno,
da elektivne zdravstvene storitve izvajajo izvajalci v stacionarnih obratih,
ki pomenijo vozlišča v mreži zdravstvene infrastrukture. Stacionarnost v
smislu lokacijske stalnosti in lokacijske pogojenosti elektivnih zdravstve-
nih storitev je tudi podlaga za relevantnost analiz in meritev prostorske
dostopnosti zdravstvene infrastrukture oziroma izvajalcev zdravstvenih
storitev, ki so dosegljivi na posameznih lokacijah v mreži zdravstvene de-
javnosti (Pps Medico 2012).
Najpreprostejša formula enostavnega gravitacijskega modela, ki ga
lahko uporabimo v primeru elektivnih zdravstvenih storitev, ima nasle-
dnjo obliko (Hansen 1959):
∑Ai= Sj . (4.1)
j d β
ij
ko Ai predstavlja prostorsko dostopnost s populacijske točke i, ki je lah-
stalno prebivališče bolnika ali centroid območja. S j izraža storitveno
zmogljivost izvajalca zdravstvenih storitev na določeni lokaciji. Običaj-
no je merjena kot ekvivalent polne zaposlitve zdravstvenega delavca, ali
pa kot število bolnišničnih postelj, ki jih ima izvajalec zdravstvenih stori-
tev. Lahko pa se uporabi tudi morebitno drugo merilo, ki odraža zmoglji-
