Page 183 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 183
Optimalna lokacija izvajalcev zdravstvene dejavnosti
vost izvajalca zdravstvene dejavnosti. d označuje potovalno upornost, ki 183
je razdalja ali čas med točkama i in j . β je koeficient upadanja težavnosti
potovanja, včasih ga imenujemo tudi koeficient potovalne vztrajnosti. β
predstavlja spremembo težavnosti potovanja zaradi spremembe potoval-
nega časa ali razdalje. Prostorska dostopnost je boljša, ko narašča število
izvajalcev zdravstvene dejavnosti v števcu, ali pa takrat, ko se zmanjšuje
potovalna upornost.
Gravitacijske vrednosti lahko uporabimo na več načinov. Na primer,
če je vrednost Ai ocenjena za številna geografska področja znotraj določe-
nega območja, ki ga analiziramo, potem je mogoče izdelati tridimenzio-
nalni površinski model dostopnosti na podlagi omenjenih gravitacijskih
točkovnih vrednosti Ai. Območja z nizkimi vrednostmi tako ustrezajo
območjem z relativno slabo dostopnostjo zdravstvenega varstva, območja
z visokimi vrednostmi pa predstavljajo območja, na katerih se nahaja pre-
komerno število izvajalcev zdravstvene dejavnosti. Vrednosti Ai so lahko
ocenjene tudi kot geografsko reprezentativne točke za posamezna mes-
ta znotraj opazovanega območja in jih kot take lahko primerjamo s pov-
prečno vrednostjo Ai za opazovano območje.
Kljub vsesplošni uporabnosti pa ima enostaven gravitacijski model
vsaj dve večji pomanjkljivosti. Prvič, Ai ne temelji na intuitivnem pristo-
pu, kar otežuje delo oblikovalcem zdravstvene politike. Uporabniki me-
ril običajno raje razmišljajo o oskrbnem razmerju ali preprosto določeni
oddaljenosti od ponudnika zdravstvenih storitev, in to kljub prej omenje-
ni težavi, da to merilo ni primerno za gosteje poseljena območja. Drugič,
gravitacijski model obravnava samo ponudbo, ne pa tudi povpraševanja.
Ai, ki predstavlja razdaljo med dvema različnima izvajalcema zdravstve-
nih storitev, je lahko enaka kljub temu, da en izvajalec lahko oskrbuje
5.000 bolnikov, drugi izvajalec pa zgolj 1.000 bolnikov. V tem primeru je
namreč jasno, da oba izvajalca zdravstvenih storitev nista enako dostop-
na (Guagliardo 2004).
Joseph in Bantock (1982) sta predlagala rešitev za omenjeni problem.
Dodala sta faktor prilagoditve populacijskega povpraševanja V j, ki pov-
praševanje prostorsko razporedi na enak način, kot osnovni gravitacijski
model razporeja ponudbo:
∑V j= Pk . (4.2)
j
d β
kj
Pk ponazarja število prebivalcev na populacijski točki k , ki je lahko
na primer centroid območja, d pa je razdalja med populacijsko točko k in
vost izvajalca zdravstvene dejavnosti. d označuje potovalno upornost, ki 183
je razdalja ali čas med točkama i in j . β je koeficient upadanja težavnosti
potovanja, včasih ga imenujemo tudi koeficient potovalne vztrajnosti. β
predstavlja spremembo težavnosti potovanja zaradi spremembe potoval-
nega časa ali razdalje. Prostorska dostopnost je boljša, ko narašča število
izvajalcev zdravstvene dejavnosti v števcu, ali pa takrat, ko se zmanjšuje
potovalna upornost.
Gravitacijske vrednosti lahko uporabimo na več načinov. Na primer,
če je vrednost Ai ocenjena za številna geografska področja znotraj določe-
nega območja, ki ga analiziramo, potem je mogoče izdelati tridimenzio-
nalni površinski model dostopnosti na podlagi omenjenih gravitacijskih
točkovnih vrednosti Ai. Območja z nizkimi vrednostmi tako ustrezajo
območjem z relativno slabo dostopnostjo zdravstvenega varstva, območja
z visokimi vrednostmi pa predstavljajo območja, na katerih se nahaja pre-
komerno število izvajalcev zdravstvene dejavnosti. Vrednosti Ai so lahko
ocenjene tudi kot geografsko reprezentativne točke za posamezna mes-
ta znotraj opazovanega območja in jih kot take lahko primerjamo s pov-
prečno vrednostjo Ai za opazovano območje.
Kljub vsesplošni uporabnosti pa ima enostaven gravitacijski model
vsaj dve večji pomanjkljivosti. Prvič, Ai ne temelji na intuitivnem pristo-
pu, kar otežuje delo oblikovalcem zdravstvene politike. Uporabniki me-
ril običajno raje razmišljajo o oskrbnem razmerju ali preprosto določeni
oddaljenosti od ponudnika zdravstvenih storitev, in to kljub prej omenje-
ni težavi, da to merilo ni primerno za gosteje poseljena območja. Drugič,
gravitacijski model obravnava samo ponudbo, ne pa tudi povpraševanja.
Ai, ki predstavlja razdaljo med dvema različnima izvajalcema zdravstve-
nih storitev, je lahko enaka kljub temu, da en izvajalec lahko oskrbuje
5.000 bolnikov, drugi izvajalec pa zgolj 1.000 bolnikov. V tem primeru je
namreč jasno, da oba izvajalca zdravstvenih storitev nista enako dostop-
na (Guagliardo 2004).
Joseph in Bantock (1982) sta predlagala rešitev za omenjeni problem.
Dodala sta faktor prilagoditve populacijskega povpraševanja V j, ki pov-
praševanje prostorsko razporedi na enak način, kot osnovni gravitacijski
model razporeja ponudbo:
∑V j= Pk . (4.2)
j
d β
kj
Pk ponazarja število prebivalcev na populacijski točki k , ki je lahko
na primer centroid območja, d pa je razdalja med populacijsko točko k in
