Page 184 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 184
ža slovenskih splošnih bolnišnic
lokacijo ponudbe j . Povpraševanje na lokaciji izvajalca j je torej izračuna-
no kot vsota gravitacijskega vpliva vseh populacijskih točk in vseh razdalj
do najbližjega izvajalca zdravstvenih storitev.
Josephov in Bantockov (1982) izboljšan gravitacijski model je tako iz-
ražen kot:
∑Ai= Sj . (4.3)
j d β V j
ij
Omenjeni model dostopnosti, ki temelji na gravitacijskih načelih, je v
bistvu razmerje med ponudbo in povpraševanjem (Huff 2000; Luo in Qi
2009; Wang 2012). Predstavljeni gravitacijski model nam omogoča pre-
učitev geografskih razlik v dostopnosti do izvajalcev zdravstvenih stori-
184 tev. Kljub svoji uporabnosti njegova uporaba ni enostavna za oblikovalce
zdravstvene politike in strokovnjake na področju javnega zdravstva, in si-
cer predvsem v tistem delu, ki se navezuje na razlago in izvajanje. Problem
običajno predstavljajo tudi velike količine podatkov, geografsko kodirani
podatki posameznih lokacij prebivalstva in lokacij izvajalcev zdravstvene
dejavnosti, ki so potrebni za izvedbo analize. Izboljšan gravitacijski mo-
del pogosto zahteva velik napor raziskovalcev pri računanju in programi-
ranju (Taaffe, Gauthier in O’Kelly 1996; Luo in Whippo 2012).
Razumevanje tega modela je izziv za nove študije prostorske dostop-
nosti. Naslednji problem je, da je koeficient β običajno raziskovalcem ne-
znan in lahko tako vključuje veliko različnih matematičnih oblik. Oblika
in velikost koeficienta se razlikujeta glede na vrsto storitve in populaci-
jo, ki je zajeta v študiji (Talen in Anselin 1998). Empirične raziskave zah-
tevajo oceno koeficienta ß, ki jih je v številnih primerih težko opredeliti,
zato se oblikovalci zdravstvene politike običajno izogibajo uporabi ome-
njenega modela. Ne glede na nekatere pomanjkljivosti je izboljšani gravi-
tacijskih model lahko zelo koristen in uporaben pri študijah prostorske
dostopn osti izvajalcev zdravstvene dejavnosti.
Poznejše raziskave so poskušale še nadalje izboljšati Josephov in Ban-
tockov (1982) gravitacijski model. Luo in Wang (2003a in 2003b) sta raz-
vila metodo dvostopenjskega prekrivanja gravitacijskega območja, ki jo
je prvi v svoji študiji uporabil Peng (1997), ki pa je raziskoval dostopnost
delovnih mest za prebivalstvo. Metoda dvostopenjskega prekrivanja gra-
vitacijskega območja se začne z določitvijo primernega potovalnega časa
do izvajalca zdravstvenih storitev. Lee (1991) je predlagal, da primeren čas
do najbližjega izvajalca zdravstvenih storitev ne sme biti daljši od 30-mi-
nutne avtomobilske vožnje po kategoriziranem cestnem omrežju. Luo
lokacijo ponudbe j . Povpraševanje na lokaciji izvajalca j je torej izračuna-
no kot vsota gravitacijskega vpliva vseh populacijskih točk in vseh razdalj
do najbližjega izvajalca zdravstvenih storitev.
Josephov in Bantockov (1982) izboljšan gravitacijski model je tako iz-
ražen kot:
∑Ai= Sj . (4.3)
j d β V j
ij
Omenjeni model dostopnosti, ki temelji na gravitacijskih načelih, je v
bistvu razmerje med ponudbo in povpraševanjem (Huff 2000; Luo in Qi
2009; Wang 2012). Predstavljeni gravitacijski model nam omogoča pre-
učitev geografskih razlik v dostopnosti do izvajalcev zdravstvenih stori-
184 tev. Kljub svoji uporabnosti njegova uporaba ni enostavna za oblikovalce
zdravstvene politike in strokovnjake na področju javnega zdravstva, in si-
cer predvsem v tistem delu, ki se navezuje na razlago in izvajanje. Problem
običajno predstavljajo tudi velike količine podatkov, geografsko kodirani
podatki posameznih lokacij prebivalstva in lokacij izvajalcev zdravstvene
dejavnosti, ki so potrebni za izvedbo analize. Izboljšan gravitacijski mo-
del pogosto zahteva velik napor raziskovalcev pri računanju in programi-
ranju (Taaffe, Gauthier in O’Kelly 1996; Luo in Whippo 2012).
Razumevanje tega modela je izziv za nove študije prostorske dostop-
nosti. Naslednji problem je, da je koeficient β običajno raziskovalcem ne-
znan in lahko tako vključuje veliko različnih matematičnih oblik. Oblika
in velikost koeficienta se razlikujeta glede na vrsto storitve in populaci-
jo, ki je zajeta v študiji (Talen in Anselin 1998). Empirične raziskave zah-
tevajo oceno koeficienta ß, ki jih je v številnih primerih težko opredeliti,
zato se oblikovalci zdravstvene politike običajno izogibajo uporabi ome-
njenega modela. Ne glede na nekatere pomanjkljivosti je izboljšani gravi-
tacijskih model lahko zelo koristen in uporaben pri študijah prostorske
dostopn osti izvajalcev zdravstvene dejavnosti.
Poznejše raziskave so poskušale še nadalje izboljšati Josephov in Ban-
tockov (1982) gravitacijski model. Luo in Wang (2003a in 2003b) sta raz-
vila metodo dvostopenjskega prekrivanja gravitacijskega območja, ki jo
je prvi v svoji študiji uporabil Peng (1997), ki pa je raziskoval dostopnost
delovnih mest za prebivalstvo. Metoda dvostopenjskega prekrivanja gra-
vitacijskega območja se začne z določitvijo primernega potovalnega časa
do izvajalca zdravstvenih storitev. Lee (1991) je predlagal, da primeren čas
do najbližjega izvajalca zdravstvenih storitev ne sme biti daljši od 30-mi-
nutne avtomobilske vožnje po kategoriziranem cestnem omrežju. Luo
