Page 237 - Pucihar, Ilonka. 2023. Moj prijatelj klavir za učitelje: koncepti, veščine in strategije pouka klavirja. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 237
koncepti in veščine učenja klavirja
ni izraz. Raznolike gibalne izkušnje ob glasbi omogočajo celostno doživet-
je in občutenje velikega razpona glasbenih odtenkov. To podpira notranjo
slušno predstavnost in je tako podlaga za živo in vitalno realizacijo glasbe-
ne izkušnje s subtilno kontrolo in ekspresivnostjo. Skozi te izkušnje se raz-
vijajo slušne veščine občutljivosti in razlikovanja najfinejših tonskih odten-
kov, barv, kvalitet.
Repp (1993) v strnjenem pregledu Truslitove monografije Oblikovanje
in gibanje v glasbi govori o »notranjem gibu«, ki je »večna gonilna sila v
glasbi« (str. 266) in je bolj ali manj zavestno oblikovan; notranja izkušnja in
umetniška oblika se združita v integralni proces. Izkušnja giba, ki ga izzo-
ve glasba, je notranje narave in zajame celotno človeško bitje. Izvajalec do-
življa tehnične gibe ob igranju inštrumenta, a v ustrezni glasbeni izvedbi ti
gibi izhajajo iz notranjega giba v prilagajanju na inštrument in so organsko
integrirani v izvajanje. Medtem ko so akustične vibracije, tehnični gibi ob
igranju na inštrument, tonska zaporedja le zunanja manifestacija notranje-
ga procesa in vodenih gibov, pa lahko notranji gib povežemo z nevidnim,
imaginarnim plesom. Je tako raznolik kot življenje samo. Vsem notranjim
gibom pa je skupna njihova komunikacija enega notranjega bitja z drugim.
Tako so glasbeni elementi – dinamika, agogika, ritem, fraziranje idr.
– izraz gibalnega procesa. Premalo je, recimo, izvajati crescendo samo z ve-
čanjem intenzivnosti tona, temveč mora dinamični razvoj izhajati iz izraza
naravnega, notranjega giba, tako da tonsko zaporedje privzame živ, resni-
čen in zgovoren izraz. Če se gibalni procesi v glasbi ne zgodijo naravno, se
zdijo tuji in ne komunicirajo ničesar. Dinamično-agogičnega oblikovanja
glasbe torej ni mogoče usmerjati le od zunaj, temveč s spodbujanjem notra-
nje zvočne predstavnosti za izvedbo ustreznega giba. Učiteljeva prigovarja-
nja, kot so »Ta ton mora biti glasnejši« (koliko?) ali »Ta crescendo mora biti
bolj naraven« (kako?), so zgolj namigi v smeri zunanjega izvajanja odten-
kov, kar vpliva na zunanjost glasbene izvedbe, notranji gib pa ostane neja-
sen. Izvajalec mora biti celostno vpleten, vključen v izvajanje in doživljanje
glasbe; ročne spretnosti same po sebi ne proizvedejo žive glasbe in tudi ne
ganejo poslušalca (Pucihar, 2016).
5.6.2 Harmonija in struktura skladbe
Razumevanje harmonije in strukture skladb lajša učenje in pomnjenje ter
omogoča muzikalnejše igranje. Učenci se učijo prepoznavati obliko sklad-
be, tonaliteto, lestvične pasaže, akorde, ritmične, melodične in harmonske
vzorce ter gradijo razumevanje povezav med vsemi temi elementi. Učitelj
235
ni izraz. Raznolike gibalne izkušnje ob glasbi omogočajo celostno doživet-
je in občutenje velikega razpona glasbenih odtenkov. To podpira notranjo
slušno predstavnost in je tako podlaga za živo in vitalno realizacijo glasbe-
ne izkušnje s subtilno kontrolo in ekspresivnostjo. Skozi te izkušnje se raz-
vijajo slušne veščine občutljivosti in razlikovanja najfinejših tonskih odten-
kov, barv, kvalitet.
Repp (1993) v strnjenem pregledu Truslitove monografije Oblikovanje
in gibanje v glasbi govori o »notranjem gibu«, ki je »večna gonilna sila v
glasbi« (str. 266) in je bolj ali manj zavestno oblikovan; notranja izkušnja in
umetniška oblika se združita v integralni proces. Izkušnja giba, ki ga izzo-
ve glasba, je notranje narave in zajame celotno človeško bitje. Izvajalec do-
življa tehnične gibe ob igranju inštrumenta, a v ustrezni glasbeni izvedbi ti
gibi izhajajo iz notranjega giba v prilagajanju na inštrument in so organsko
integrirani v izvajanje. Medtem ko so akustične vibracije, tehnični gibi ob
igranju na inštrument, tonska zaporedja le zunanja manifestacija notranje-
ga procesa in vodenih gibov, pa lahko notranji gib povežemo z nevidnim,
imaginarnim plesom. Je tako raznolik kot življenje samo. Vsem notranjim
gibom pa je skupna njihova komunikacija enega notranjega bitja z drugim.
Tako so glasbeni elementi – dinamika, agogika, ritem, fraziranje idr.
– izraz gibalnega procesa. Premalo je, recimo, izvajati crescendo samo z ve-
čanjem intenzivnosti tona, temveč mora dinamični razvoj izhajati iz izraza
naravnega, notranjega giba, tako da tonsko zaporedje privzame živ, resni-
čen in zgovoren izraz. Če se gibalni procesi v glasbi ne zgodijo naravno, se
zdijo tuji in ne komunicirajo ničesar. Dinamično-agogičnega oblikovanja
glasbe torej ni mogoče usmerjati le od zunaj, temveč s spodbujanjem notra-
nje zvočne predstavnosti za izvedbo ustreznega giba. Učiteljeva prigovarja-
nja, kot so »Ta ton mora biti glasnejši« (koliko?) ali »Ta crescendo mora biti
bolj naraven« (kako?), so zgolj namigi v smeri zunanjega izvajanja odten-
kov, kar vpliva na zunanjost glasbene izvedbe, notranji gib pa ostane neja-
sen. Izvajalec mora biti celostno vpleten, vključen v izvajanje in doživljanje
glasbe; ročne spretnosti same po sebi ne proizvedejo žive glasbe in tudi ne
ganejo poslušalca (Pucihar, 2016).
5.6.2 Harmonija in struktura skladbe
Razumevanje harmonije in strukture skladb lajša učenje in pomnjenje ter
omogoča muzikalnejše igranje. Učenci se učijo prepoznavati obliko sklad-
be, tonaliteto, lestvične pasaže, akorde, ritmične, melodične in harmonske
vzorce ter gradijo razumevanje povezav med vsemi temi elementi. Učitelj
235
