Page 35 - Pucihar, Ilonka. 2023. Moj prijatelj klavir za učitelje: koncepti, veščine in strategije pouka klavirja. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 35
učitelj klavirja
družinskega, šolskega, medvrstniškega okolja, ki prav tako vplivajo na uče-
nje. Učinki teh čustev so lahko zapleteni, na splošno pa velja, da pozitiv-
na čustva in uživanje v učenju prispevata k uspešnejšemu učenju in uživa-
nju uspeha, medtem ko tesnoba, sram, brezup, dolgčas učenje ovirajo. Za
učenje in poučevanje je čustvovanje torej izrednega pomena in predstavlja
osnovo komunikacije. Nosilec čustev pa je telo.
Učenec je dovzeten za čustveno stanje učitelja, nanj delujejo predvsem
ton glasu, drža, molčeče razumevanje, očesni stik, obrazna mimika. Samo
notranji občutki, ki jih gojimo do učenca, lahko dosežejo njegove zrcal-
ne nevrone, ki omogočajo zaznavanje čustvenega stanja drugega. Če, reci-
mo, čutimo jezo, bo učenec zelo verjetno podoživljal jezo, če ga zavračamo,
bo čutil odklon. V obeh primerih je ostal sam. Učenci pa imajo sposob-
nost, da najdejo naše šibke točke, torej tisto, kar nas potisne v občutke ne-
moči. Imajo moč, da nas spominjajo na tisto, kar je v nas majhno, nedo-
raslo, neuspešno. Učenec, ki zanemarja svoje dolžnosti in se raje zabava, bi
tako zelo jezil učitelje, ki si tega že od nekdaj ne morejo ali ne upajo privo-
ščiti. Z istim obsojajočim tonom, s katerim ženejo k delu sebe, medtem ko
so potrebni počitka in željni prostosti ter uživanja, se spravijo nad učen-
ca, ki se otepa bremen. To moti in obremenjuje naše delo, ker otrok čuti, da
ne vidimo njega, ker je v ospredju naša težava, naša jeza, bes, zmeda, ne-
moč, naša lastna ranjenost. Ker se ne počuti občutenega, slišanega, videne-
ga, nam bo odrekel sodelovanje in običajno še utrdil svoje neželeno vede-
nje. Tega ne moremo rešiti z voljo, ampak le s samospoznavanjem in vajo.
Potrebno je prepoznati in analizirati, kar nam je nevzdržno, in si priznati,
da čustvenega viharja ne sproži drugi, temveč vedno naše notranje stanje.
Nato pa si sočutno namenimo pravo besedo. Sebe in druge lahko začnemo
umirjati le s sočutjem. Hkrati pa se je potrebno zavedati in ovrednotiti tudi
svoje močne plati ter postopno razvijati samostojnost, neodvisnost in sa-
mozavest (Rebula, 2015). Tako opremljen učitelj lahko učencu tudi pomaga
razvijati samozavest, zanimanje in notranjo motivacijo za učenje ter reguli-
rati čustva, ki ta proces zavirajo. To doseže skozi visoko kvaliteto poučeva-
nja v naklonjeni in spodbudni atmosferi, ki vključuje tudi starše in učenče-
ve vrstnike. Učenec ob takem učitelju razvija zaupanje v svoje sposobnosti
reševanja težav, osredotočanje na obvladovanje učnega gradiva in doživlja-
nje neuspehov kot novih priložnosti za učenje in rast.
2.2.2 Regulacija čustev
Pri regulaciji čustev gre za sposobnost čustvo zaznati, osmisliti, ustrezno
izraziti in funkcionalno sprostiti. Učitelji, ki so dosegljivi, pozorni in so-
33
družinskega, šolskega, medvrstniškega okolja, ki prav tako vplivajo na uče-
nje. Učinki teh čustev so lahko zapleteni, na splošno pa velja, da pozitiv-
na čustva in uživanje v učenju prispevata k uspešnejšemu učenju in uživa-
nju uspeha, medtem ko tesnoba, sram, brezup, dolgčas učenje ovirajo. Za
učenje in poučevanje je čustvovanje torej izrednega pomena in predstavlja
osnovo komunikacije. Nosilec čustev pa je telo.
Učenec je dovzeten za čustveno stanje učitelja, nanj delujejo predvsem
ton glasu, drža, molčeče razumevanje, očesni stik, obrazna mimika. Samo
notranji občutki, ki jih gojimo do učenca, lahko dosežejo njegove zrcal-
ne nevrone, ki omogočajo zaznavanje čustvenega stanja drugega. Če, reci-
mo, čutimo jezo, bo učenec zelo verjetno podoživljal jezo, če ga zavračamo,
bo čutil odklon. V obeh primerih je ostal sam. Učenci pa imajo sposob-
nost, da najdejo naše šibke točke, torej tisto, kar nas potisne v občutke ne-
moči. Imajo moč, da nas spominjajo na tisto, kar je v nas majhno, nedo-
raslo, neuspešno. Učenec, ki zanemarja svoje dolžnosti in se raje zabava, bi
tako zelo jezil učitelje, ki si tega že od nekdaj ne morejo ali ne upajo privo-
ščiti. Z istim obsojajočim tonom, s katerim ženejo k delu sebe, medtem ko
so potrebni počitka in željni prostosti ter uživanja, se spravijo nad učen-
ca, ki se otepa bremen. To moti in obremenjuje naše delo, ker otrok čuti, da
ne vidimo njega, ker je v ospredju naša težava, naša jeza, bes, zmeda, ne-
moč, naša lastna ranjenost. Ker se ne počuti občutenega, slišanega, videne-
ga, nam bo odrekel sodelovanje in običajno še utrdil svoje neželeno vede-
nje. Tega ne moremo rešiti z voljo, ampak le s samospoznavanjem in vajo.
Potrebno je prepoznati in analizirati, kar nam je nevzdržno, in si priznati,
da čustvenega viharja ne sproži drugi, temveč vedno naše notranje stanje.
Nato pa si sočutno namenimo pravo besedo. Sebe in druge lahko začnemo
umirjati le s sočutjem. Hkrati pa se je potrebno zavedati in ovrednotiti tudi
svoje močne plati ter postopno razvijati samostojnost, neodvisnost in sa-
mozavest (Rebula, 2015). Tako opremljen učitelj lahko učencu tudi pomaga
razvijati samozavest, zanimanje in notranjo motivacijo za učenje ter reguli-
rati čustva, ki ta proces zavirajo. To doseže skozi visoko kvaliteto poučeva-
nja v naklonjeni in spodbudni atmosferi, ki vključuje tudi starše in učenče-
ve vrstnike. Učenec ob takem učitelju razvija zaupanje v svoje sposobnosti
reševanja težav, osredotočanje na obvladovanje učnega gradiva in doživlja-
nje neuspehov kot novih priložnosti za učenje in rast.
2.2.2 Regulacija čustev
Pri regulaciji čustev gre za sposobnost čustvo zaznati, osmisliti, ustrezno
izraziti in funkcionalno sprostiti. Učitelji, ki so dosegljivi, pozorni in so-
33
