Page 97 - Pucihar, Ilonka. 2023. Moj prijatelj klavir za učitelje: koncepti, veščine in strategije pouka klavirja. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 97
koncepti in veščine učenja klavirja
Učenci pogosto hitijo skozi skladbo, še posebej ob krajših notnih vred-
nostih; to lahko prepreči tudi razumevanje značaja ali razpoloženja sklad-
be. Pomembno je umirjeno vadenje, kjer lahko sočasno mislimo na motive,
melodične linije, dihanje med frazami; kjer lahko poslušamo in mislimo
počasi. Schnabel je svetoval: »Igrati počasi, zveneti hitro,« (Roskell, 2020,
str. 411)
Stabilen tempo učenec učinkovito razvija tudi skozi skupno igranje z
učiteljem, s posnetki spremljav ali v komorni igri. Ustrezen tempo dolo-
čajo različni faktorji: oznake za tempo, metrum, značaj skladbe, kompo-
zicijski in ekspresivni elementi. Oznake za tempo imajo v različnih me-
trumih drugačen pomen. Npr. allegro v ¾ je drugačen od allegra v ⁶⁄₈ ali
³⁄₈. Kompozicijski elementi, ki prav tako vplivajo na izbor ustreznega tem-
pa oziroma večinoma zahtevajo počasnejši tempo, so: kompleksno okra-
ševanje, kromatične harmonije, hitri harmonični ritem, kompleksen kon-
trapunkt, dramatične pavze, hitre pasaže staccato ipd. Vse to zahteva večjo
poslušalčevo pozornost in je potrebno igrati dovolj počasi, da je možno sli-
šati vse dogajanje. Včasih težave pri obvladovanju stabilnega tempa pred-
stavljajo posamezni tehnično zahtevnejši odseki, kot so prehodi, izpeljave,
kode, kontrapunktični odseki ali odseki z modulacijami. Teh se je dobro
čim prej naučiti na pamet, kar lahko olajša igranje v ustreznem tempu. Ko
jih učenec zna na pamet in se je naučil tudi preostale dele skladbe, jih lah-
ko vadi sistematično: najprej v tempu zadnjo dobo prejšnjega dela in prvo
dobo zahtevnega dela, nato dve dobi prejšnjega in zahtevnega dela in na-
daljuje z dodajanjem dob, dokler ni celoten prehod izvajan tako tekoče kot
preostali deli skladbe.
Včasih učenec ne obdrži enotnega tempa v skladbi. Pomembno je do-
ločiti tempo na podlagi najtežjega dela skladbe. V dolgih skladbah z raz-
nolikimi in kontrastnimi deli je posamezne dele dobro vaditi z metrono-
mom in jih naključno preskakovati, da se vzpostavi dobra kontrola tempa
v vseh delih. Te dele lahko označimo s številkami, črkami ali z domisel-
nimi besedami, ki označujejo tudi značaj posameznega dela ali pa so na-
menjeni motiviranju učenca za vadenje. Če ima učenec, recimo, rad ži-
vali, lahko dele skladbe poimenujemo »zanimiva žirafa«, »navihan slon«,
»poskočna veverica« ipd. – učenci sami imajo veliko izvirnih idej. Nato
učenca povabimo, da te poimenovane dele igra v raznolikih zaporedjih.
Ko je vzpostavljena osnovna kontrola tempa, se učenci učijo subtil-
nejše ritmične prožnosti z vključevanjem agogičnih poudarkov, upočasnje-
95
Učenci pogosto hitijo skozi skladbo, še posebej ob krajših notnih vred-
nostih; to lahko prepreči tudi razumevanje značaja ali razpoloženja sklad-
be. Pomembno je umirjeno vadenje, kjer lahko sočasno mislimo na motive,
melodične linije, dihanje med frazami; kjer lahko poslušamo in mislimo
počasi. Schnabel je svetoval: »Igrati počasi, zveneti hitro,« (Roskell, 2020,
str. 411)
Stabilen tempo učenec učinkovito razvija tudi skozi skupno igranje z
učiteljem, s posnetki spremljav ali v komorni igri. Ustrezen tempo dolo-
čajo različni faktorji: oznake za tempo, metrum, značaj skladbe, kompo-
zicijski in ekspresivni elementi. Oznake za tempo imajo v različnih me-
trumih drugačen pomen. Npr. allegro v ¾ je drugačen od allegra v ⁶⁄₈ ali
³⁄₈. Kompozicijski elementi, ki prav tako vplivajo na izbor ustreznega tem-
pa oziroma večinoma zahtevajo počasnejši tempo, so: kompleksno okra-
ševanje, kromatične harmonije, hitri harmonični ritem, kompleksen kon-
trapunkt, dramatične pavze, hitre pasaže staccato ipd. Vse to zahteva večjo
poslušalčevo pozornost in je potrebno igrati dovolj počasi, da je možno sli-
šati vse dogajanje. Včasih težave pri obvladovanju stabilnega tempa pred-
stavljajo posamezni tehnično zahtevnejši odseki, kot so prehodi, izpeljave,
kode, kontrapunktični odseki ali odseki z modulacijami. Teh se je dobro
čim prej naučiti na pamet, kar lahko olajša igranje v ustreznem tempu. Ko
jih učenec zna na pamet in se je naučil tudi preostale dele skladbe, jih lah-
ko vadi sistematično: najprej v tempu zadnjo dobo prejšnjega dela in prvo
dobo zahtevnega dela, nato dve dobi prejšnjega in zahtevnega dela in na-
daljuje z dodajanjem dob, dokler ni celoten prehod izvajan tako tekoče kot
preostali deli skladbe.
Včasih učenec ne obdrži enotnega tempa v skladbi. Pomembno je do-
ločiti tempo na podlagi najtežjega dela skladbe. V dolgih skladbah z raz-
nolikimi in kontrastnimi deli je posamezne dele dobro vaditi z metrono-
mom in jih naključno preskakovati, da se vzpostavi dobra kontrola tempa
v vseh delih. Te dele lahko označimo s številkami, črkami ali z domisel-
nimi besedami, ki označujejo tudi značaj posameznega dela ali pa so na-
menjeni motiviranju učenca za vadenje. Če ima učenec, recimo, rad ži-
vali, lahko dele skladbe poimenujemo »zanimiva žirafa«, »navihan slon«,
»poskočna veverica« ipd. – učenci sami imajo veliko izvirnih idej. Nato
učenca povabimo, da te poimenovane dele igra v raznolikih zaporedjih.
Ko je vzpostavljena osnovna kontrola tempa, se učenci učijo subtil-
nejše ritmične prožnosti z vključevanjem agogičnih poudarkov, upočasnje-
95
