Page 195 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 195
Kraška vas Povir, primer simbioze med kopnim in morjem
tudi ženska. To je bila Marija Kuret, babnica, »ki je niti hudič ne bi oslepa-
ril«. V ostalem pa so furali tudi drugi lastniki lesa. Ker je bilo v vasi do 20
parov volov ,14 lahko domnevamo, da je bilo stalno na razpolago kakih de-
set furmanov. Manjše tovore pa so vozili tudi s kravami.15
V času Avstrije so vozili po stari »Napoleonovi« cesti, ki je peljala iz
Divače čez Gorenje in Povir ter mimo Plešivice in Merč v Sežano. Ljudje
se sicer spomnijo govoric o stari srednjeveški cesti, ki je šla po gmajni
med Povirjem in Brestovico v smeri proti Trstu, toda več kot to, da je bila
ozka, da se na njej še vidijo kolesnice v kamnu, ter da je po njej divjala
»Šembilja«, danes ne vedo.
S prihodom Italije se je stanje spremenilo precej na slabše. Trgovina
z lesom bi lahko še ostala, vendar so bili gozdovi že precej razredčeni.
Kljub temu je še vedno šlo veliko cerov v Trst, kjer so jih rabili pri gradnji
pristanišča in v Tržič, kjer so jih potrebovali za utrditev morskega obrež-
ja pri ladjedelnici in za razna podvodna dela v sami ladjedelnici. Tako je
na primer Franc Tavčar po prvi svetovni vojni prodal lepo količino cerov,
ki jih je zvozil v pristanišča. Da bi pa kmetje sami prevažali svoj les ne-
posrednemu potrošniku, oziroma ladjarju, ladjedelnici ali pristaniškemu
poveljstvu, se je dogajalo že zelo poredko. Trgovino z lesom so vedno bolj
prevzemali v svoje roke lesni trgovci iz Trsta, ki so v dogovoru z vodstvi
ladjedelnic in pristanišča prevzemali v svoje roke vso dobavo lesa.
V času Italije so Povirci prodali ogromno orehovega lesa. Orehi so ne-
kaj let pred vojno zboleli in se začeli sušiti. Treba jih je bilo posekati, dok-
ler je bil les še dober. Do sredine tridesetih let je izginil tako imenovani
»orehov gozd« okoli Povirja. Ves les je šel v tržaške ladjedelnice, kamor
14 Stalež živine v času Avstrije je dosegel do 400 glav govedi, 4 do 5 parov konj in oko-
li 100 glav drobnice. Pod Italijo so drobnico opustili, ker se ni več izplačala. Stalež
govedi se je zvišal za kakih 40 do 60 glav zaradi trgovine z mlekom, ki je postajala
kmetom – zaradi visokih davkov – vedno važnejši vir dohodka. Gotovo pa je, da so
bile v vsej povirski okolici in v Povirju samem vse krave vprežne. Tako so lahko vo-
zili oziroma delali tudi s kravami. Le močne mlekarice so »šparali« za mleko.
15 Oprema vprežne živine je bil do konca prve svetovne vojne jarem za dva vola z dve-
ma kambama, ki sta bili večinoma leseni. Jarmi so bili navadno okrašeni z rastlin-
skimi ali geometričnimi motivi. Zelo razširjen okras je bil hrastov list z želodom.
Tu pa tam so vrezali v jarem stilizirane poljske rože. Med geometričnimi motivi so
se često pojavljale po dve ali več vzporednih valovitih črt. Po večini je bila na jar-
mih vrezana letnica izdelave in začetne črke lastnikovega imena. Po prvi svetovni
vojni je začel jarem izpodrivati komat za enega vola, ki ga pa ne smemo zamenjati
s konjskim komatom. To je pravzaprav enojen jarem s kambo, ki je vedno pogoste-
je železna. Na zahodnem Krasu tj. okoli Temnice in Kostanjevice se tak komat ime-
nuje »klojšter«.
195
tudi ženska. To je bila Marija Kuret, babnica, »ki je niti hudič ne bi oslepa-
ril«. V ostalem pa so furali tudi drugi lastniki lesa. Ker je bilo v vasi do 20
parov volov ,14 lahko domnevamo, da je bilo stalno na razpolago kakih de-
set furmanov. Manjše tovore pa so vozili tudi s kravami.15
V času Avstrije so vozili po stari »Napoleonovi« cesti, ki je peljala iz
Divače čez Gorenje in Povir ter mimo Plešivice in Merč v Sežano. Ljudje
se sicer spomnijo govoric o stari srednjeveški cesti, ki je šla po gmajni
med Povirjem in Brestovico v smeri proti Trstu, toda več kot to, da je bila
ozka, da se na njej še vidijo kolesnice v kamnu, ter da je po njej divjala
»Šembilja«, danes ne vedo.
S prihodom Italije se je stanje spremenilo precej na slabše. Trgovina
z lesom bi lahko še ostala, vendar so bili gozdovi že precej razredčeni.
Kljub temu je še vedno šlo veliko cerov v Trst, kjer so jih rabili pri gradnji
pristanišča in v Tržič, kjer so jih potrebovali za utrditev morskega obrež-
ja pri ladjedelnici in za razna podvodna dela v sami ladjedelnici. Tako je
na primer Franc Tavčar po prvi svetovni vojni prodal lepo količino cerov,
ki jih je zvozil v pristanišča. Da bi pa kmetje sami prevažali svoj les ne-
posrednemu potrošniku, oziroma ladjarju, ladjedelnici ali pristaniškemu
poveljstvu, se je dogajalo že zelo poredko. Trgovino z lesom so vedno bolj
prevzemali v svoje roke lesni trgovci iz Trsta, ki so v dogovoru z vodstvi
ladjedelnic in pristanišča prevzemali v svoje roke vso dobavo lesa.
V času Italije so Povirci prodali ogromno orehovega lesa. Orehi so ne-
kaj let pred vojno zboleli in se začeli sušiti. Treba jih je bilo posekati, dok-
ler je bil les še dober. Do sredine tridesetih let je izginil tako imenovani
»orehov gozd« okoli Povirja. Ves les je šel v tržaške ladjedelnice, kamor
14 Stalež živine v času Avstrije je dosegel do 400 glav govedi, 4 do 5 parov konj in oko-
li 100 glav drobnice. Pod Italijo so drobnico opustili, ker se ni več izplačala. Stalež
govedi se je zvišal za kakih 40 do 60 glav zaradi trgovine z mlekom, ki je postajala
kmetom – zaradi visokih davkov – vedno važnejši vir dohodka. Gotovo pa je, da so
bile v vsej povirski okolici in v Povirju samem vse krave vprežne. Tako so lahko vo-
zili oziroma delali tudi s kravami. Le močne mlekarice so »šparali« za mleko.
15 Oprema vprežne živine je bil do konca prve svetovne vojne jarem za dva vola z dve-
ma kambama, ki sta bili večinoma leseni. Jarmi so bili navadno okrašeni z rastlin-
skimi ali geometričnimi motivi. Zelo razširjen okras je bil hrastov list z želodom.
Tu pa tam so vrezali v jarem stilizirane poljske rože. Med geometričnimi motivi so
se često pojavljale po dve ali več vzporednih valovitih črt. Po večini je bila na jar-
mih vrezana letnica izdelave in začetne črke lastnikovega imena. Po prvi svetovni
vojni je začel jarem izpodrivati komat za enega vola, ki ga pa ne smemo zamenjati
s konjskim komatom. To je pravzaprav enojen jarem s kambo, ki je vedno pogoste-
je železna. Na zahodnem Krasu tj. okoli Temnice in Kostanjevice se tak komat ime-
nuje »klojšter«.
195
