Page 196 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 196
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
odslej štejemo tudi ladjedelnico v Tržiču, kjer so ga uporabljali za notra-
njo opremo ladij. Toda kmetje so imeli od te trgovine vedno manj. Glavni
dobiček so pospravili lesni trgovci. Prodajali so neobtesana debla, ker je
za tesanje poskrbel trgovec. Tako je izginil tudi ta zaslužek. Prav tako so
prodajali gnjelc in graden. Vedeli so, da gre v Trst, da pa se tam ne ustavi,
kakor se je ustavljal še pred vojno. Hrastovino so rabile le še ladjedelnice v
Kopru in Piranu, ki so še gradile majhne lesene barke za ribiče in za obalni
promet s peskom, kamenjem in drugim gradbenim materialom. Povirci
so vedeli, da sekajo za Piran ali Koper; svoj les so dajali deloma iz potre-
be, deloma pa tudi zato, ker jih je na ladjedelnico vezala stara tradicija.
Očitno je, da je Italija začela odrivati Slovence od morja. To so Povirci
občutili tudi pri svoji trgovini z lesom. Prehod lesa v roke posredniških
trgovcev je naše ljudi odrinil od morja. Tako je bilo stare tradicije vedno
manj. Pri svojem življenju so bili vedno manj povezani z morjem in da bi
preživeli krizo, ki jo je za naše kraje pomenila Italija, so se vedno bolj ve-
zali na Trst. Ta je odslej absorbiral vedno več njihovih pridelkov. Morje
je izgubljalo vrednost, Trst jo je pridobival. A Trst je pomenil pomorstvo,
zato ga je bilo treba trdno držati. O tem pričajo nadaljnja dogajanja.
Furmanska postaja
Slovenskega pomorstva v preteklosti si ne moremo zamišljati brez
furmanstva. Furmani so bili najvažnejši člen med morjem in zaledjem.
Vse kar so ladje privažale v Trst, so prevozili v notranjost tja do Dunaja.
Vse kar so naše dežele izvažale, so furmani prepeljali v Trst ali na Reko,
da so se lahko ladje polnile. To je nedvomno bila ena od kooperacijskih
dejavnosti, ki je bila na slovenskem ozemlju najbolj razširjena. S časom
so nastale furmanske postaje vzdolž vse poti do Dunaja in do Zagreba.
Najbolj znane so Trojane, Logatec, Planina, Senožeče, Sežana in Opčine
na eni strani, Sodražica, Knežak, Ilirska Bistrica, Divača in Lokev na dru-
gi strani. Vendar so tu in tam nastale manjše furmanske postaje, ki so
jih imeli furmani prav radi. Takšna postaja je bil tudi Povir. Gostilni »pri
Hribu« in »pri Štampinu« sta imeli urejena prenočišča za furmane in »šta-
le« za konje. Tudi vozove sta lahko spravili pod obširne lope ali v skednje.
Družinsko izročilo pri Perhavčevih, ki so lastniki gostilne »pri Hribu«,
pripoveduje, da je bila tukaj gostilna »že od zdavnaj«. Še določneje pove-
dano naj bi stala tam že skoraj tristo let. Nekaj več kot dvesto let naj bi se
tam ustavljali furmani, ki so prihajali iz Vremske doline in Škocjana in
vozili v Trst les in druge pridelke. Izročilo sicer pretirava, nedvomno pa
196
odslej štejemo tudi ladjedelnico v Tržiču, kjer so ga uporabljali za notra-
njo opremo ladij. Toda kmetje so imeli od te trgovine vedno manj. Glavni
dobiček so pospravili lesni trgovci. Prodajali so neobtesana debla, ker je
za tesanje poskrbel trgovec. Tako je izginil tudi ta zaslužek. Prav tako so
prodajali gnjelc in graden. Vedeli so, da gre v Trst, da pa se tam ne ustavi,
kakor se je ustavljal še pred vojno. Hrastovino so rabile le še ladjedelnice v
Kopru in Piranu, ki so še gradile majhne lesene barke za ribiče in za obalni
promet s peskom, kamenjem in drugim gradbenim materialom. Povirci
so vedeli, da sekajo za Piran ali Koper; svoj les so dajali deloma iz potre-
be, deloma pa tudi zato, ker jih je na ladjedelnico vezala stara tradicija.
Očitno je, da je Italija začela odrivati Slovence od morja. To so Povirci
občutili tudi pri svoji trgovini z lesom. Prehod lesa v roke posredniških
trgovcev je naše ljudi odrinil od morja. Tako je bilo stare tradicije vedno
manj. Pri svojem življenju so bili vedno manj povezani z morjem in da bi
preživeli krizo, ki jo je za naše kraje pomenila Italija, so se vedno bolj ve-
zali na Trst. Ta je odslej absorbiral vedno več njihovih pridelkov. Morje
je izgubljalo vrednost, Trst jo je pridobival. A Trst je pomenil pomorstvo,
zato ga je bilo treba trdno držati. O tem pričajo nadaljnja dogajanja.
Furmanska postaja
Slovenskega pomorstva v preteklosti si ne moremo zamišljati brez
furmanstva. Furmani so bili najvažnejši člen med morjem in zaledjem.
Vse kar so ladje privažale v Trst, so prevozili v notranjost tja do Dunaja.
Vse kar so naše dežele izvažale, so furmani prepeljali v Trst ali na Reko,
da so se lahko ladje polnile. To je nedvomno bila ena od kooperacijskih
dejavnosti, ki je bila na slovenskem ozemlju najbolj razširjena. S časom
so nastale furmanske postaje vzdolž vse poti do Dunaja in do Zagreba.
Najbolj znane so Trojane, Logatec, Planina, Senožeče, Sežana in Opčine
na eni strani, Sodražica, Knežak, Ilirska Bistrica, Divača in Lokev na dru-
gi strani. Vendar so tu in tam nastale manjše furmanske postaje, ki so
jih imeli furmani prav radi. Takšna postaja je bil tudi Povir. Gostilni »pri
Hribu« in »pri Štampinu« sta imeli urejena prenočišča za furmane in »šta-
le« za konje. Tudi vozove sta lahko spravili pod obširne lope ali v skednje.
Družinsko izročilo pri Perhavčevih, ki so lastniki gostilne »pri Hribu«,
pripoveduje, da je bila tukaj gostilna »že od zdavnaj«. Še določneje pove-
dano naj bi stala tam že skoraj tristo let. Nekaj več kot dvesto let naj bi se
tam ustavljali furmani, ki so prihajali iz Vremske doline in Škocjana in
vozili v Trst les in druge pridelke. Izročilo sicer pretirava, nedvomno pa
196
