Page 197 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 197
Kraška vas Povir, primer simbioze med kopnim in morjem
so se furmani ustavljali tukaj vsaj od začetka prejšnjega stoletja. Isto ve-
lja za gostilno »pri Štampinu«. Furmanska postaja gotovo ni mogla nasta-
ti pred tako imenovano »Napoleonovo cesto«, ker se je stara cesta izogi-
bala Povirja, avstrijska cesta Trst–Dunaj pa je šla iz Sežane čez Štorje in
Senadolice v Senožeče. A tudi sto let pomeni za Povir gotovo rast in seve-
da določeno blagostanje.
Ceste, po katerih so furmani voziti, so bile precej nevarne. Tu in tam
so prežali cestni razbojniki, kakor npr. pri Ravbarkomandi pri Postojni, ki
je bila menda najbolj zloglasna. Ravbarkomanda pa ni bila edina. Na ces-
ti med Fernetiči in Opčinami so večkrat prežali cestni tatovi, da so vrača-
jočim se vozarjem odvzeti denar. Prišlo je tudi do ubojev.16 Najnevarnejše
mesto je bil kraj med Opčinami in Fernetiči, ki ga ljudje imenujejo Pikic.
Da so bile ceste prevozne, jih je bilo treba vzdrževati. Dežela je skr-
bela samo za glavno cesto Sežana–Štorje–Senožeče, medtem ko so mora-
li vse ostale ceste vzdrževati kmetje sami z roboto (v Povirju rečejo rabo-
ta). Vaški vodja je sklical ljudi s tem, da je »poklenkal« z zvonom cerkve
sv. Jakoba.17 Vaščani so se zbrali in vaški vodja jim je povedal, kaj bodo
delali. Nato so odšli na cesto in jo uredili. Posebno dobro je bilo treba
skrbeti za »Napoleonovo« cesto, ki so ji rekli tudi furmanska cesta. To
je razumljivo, saj je prinašala največ dobička. Dolžnost Povircev je bila,
da so vzdrževali naslednje odseke: Proti Gorenju do »kraja, kjer je rasla
velika lipa« in ki ga še danes imenujejo »Pri lipi«, proti Plešivici, do kraja,
ki ga imenujejo »Podgora«, proti Brestovici do takoimenovane »Kapane
poti«. Cesto do Žirij so si z Žirci delili na pol. Med vzdrževanje cest je
spadalo tudi kidanje snega. Čeprav je bila »Napoleonovo cesta« ozka in
polna »oključev« (ovinkov), je bila za furmane privlačna, ker je bila vedno
dobro vzdrževana. Tako se je vas lahko pohvalila, da je kljub ozki cesti
privlekla dobršen del prometa za Trst in iz njega.
Poleg tega se je zgodilo, da so povirski furmani posodili priprego, da
so lahko težko otovorjeni vozovi speljali najtežja mesta tja do Merč ali
celo do Sežane. Zgodilo se je tudi, da so povirski furmani prevzeli del to-
vora in so ga s svojimi vpregami peljali do Trsta, prav v pristanišče. To se
ni dogajalo pogosto, kajti vsak furman je rad zaslužil. Toda pot je bila dol-
ga in kdaj pa kdaj je bila pomoč potrebna.
16 Ubit je bil npr. neki Matija iz Podbrežja. Umor pa tatovom ni prinesel zaželenega
dobička, ker je imel denar sin, ki se je vrnil domov že nekaj ur prej.
17 Po prvi svetovni vojni niso več zvonili. Ljudi je skliceval trobentač s trobento.
197
so se furmani ustavljali tukaj vsaj od začetka prejšnjega stoletja. Isto ve-
lja za gostilno »pri Štampinu«. Furmanska postaja gotovo ni mogla nasta-
ti pred tako imenovano »Napoleonovo cesto«, ker se je stara cesta izogi-
bala Povirja, avstrijska cesta Trst–Dunaj pa je šla iz Sežane čez Štorje in
Senadolice v Senožeče. A tudi sto let pomeni za Povir gotovo rast in seve-
da določeno blagostanje.
Ceste, po katerih so furmani voziti, so bile precej nevarne. Tu in tam
so prežali cestni razbojniki, kakor npr. pri Ravbarkomandi pri Postojni, ki
je bila menda najbolj zloglasna. Ravbarkomanda pa ni bila edina. Na ces-
ti med Fernetiči in Opčinami so večkrat prežali cestni tatovi, da so vrača-
jočim se vozarjem odvzeti denar. Prišlo je tudi do ubojev.16 Najnevarnejše
mesto je bil kraj med Opčinami in Fernetiči, ki ga ljudje imenujejo Pikic.
Da so bile ceste prevozne, jih je bilo treba vzdrževati. Dežela je skr-
bela samo za glavno cesto Sežana–Štorje–Senožeče, medtem ko so mora-
li vse ostale ceste vzdrževati kmetje sami z roboto (v Povirju rečejo rabo-
ta). Vaški vodja je sklical ljudi s tem, da je »poklenkal« z zvonom cerkve
sv. Jakoba.17 Vaščani so se zbrali in vaški vodja jim je povedal, kaj bodo
delali. Nato so odšli na cesto in jo uredili. Posebno dobro je bilo treba
skrbeti za »Napoleonovo« cesto, ki so ji rekli tudi furmanska cesta. To
je razumljivo, saj je prinašala največ dobička. Dolžnost Povircev je bila,
da so vzdrževali naslednje odseke: Proti Gorenju do »kraja, kjer je rasla
velika lipa« in ki ga še danes imenujejo »Pri lipi«, proti Plešivici, do kraja,
ki ga imenujejo »Podgora«, proti Brestovici do takoimenovane »Kapane
poti«. Cesto do Žirij so si z Žirci delili na pol. Med vzdrževanje cest je
spadalo tudi kidanje snega. Čeprav je bila »Napoleonovo cesta« ozka in
polna »oključev« (ovinkov), je bila za furmane privlačna, ker je bila vedno
dobro vzdrževana. Tako se je vas lahko pohvalila, da je kljub ozki cesti
privlekla dobršen del prometa za Trst in iz njega.
Poleg tega se je zgodilo, da so povirski furmani posodili priprego, da
so lahko težko otovorjeni vozovi speljali najtežja mesta tja do Merč ali
celo do Sežane. Zgodilo se je tudi, da so povirski furmani prevzeli del to-
vora in so ga s svojimi vpregami peljali do Trsta, prav v pristanišče. To se
ni dogajalo pogosto, kajti vsak furman je rad zaslužil. Toda pot je bila dol-
ga in kdaj pa kdaj je bila pomoč potrebna.
16 Ubit je bil npr. neki Matija iz Podbrežja. Umor pa tatovom ni prinesel zaželenega
dobička, ker je imel denar sin, ki se je vrnil domov že nekaj ur prej.
17 Po prvi svetovni vojni niso več zvonili. Ljudi je skliceval trobentač s trobento.
197
