Page 198 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 198
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
Trgovski odnosi z avstrijsko vojno mornarico
Avstrijska vojna mornarica je bila v mnogih ozirih vezana na slovensko
zaledje. Od tu je dobivala les, premog, del potrebnega železa in drugih
metalov. Toda iz slovenskega zaledja je mornarica dobivala tudi del hra-
ne, predvsem pa lahko kvarljive hrane, ki bi jo bilo težko prevažati iz glob-
ljega avstrijskega zaledja. Zato so mornariški komisarji (intendanti) po-
tovali po deželi in kupovali živino, zgodnje sadje, pa tudi moko in druge
prehrambene artikle. Povir se je znal vključiti v to trgovino. Res je, da
smo le s težavo zvedeli, da so se pojavili mornariški komisarji v Povirju,
vendar smo iz njihovega obnašanja, iz jezikov, ki so jih govorili in iz dru-
gih podrobnosti, ki jih lahko pripišemo samo ljudem, ki so dolgo živeli
na morju, mogli zaključiti, da so se komisarji kdaj pa kdaj oglasili tudi v
Povirju. Predvsem se je to dogajalo v pozni pomladi, ko so dozorevale če-
šnje. Mornarica je večkrat kupila velik del povirskih češenj, jih dala pre-
peljati v Trst, od koder so jih vojne ladje odpravile v Pulj in druge mornari-
ške baze. V pozni jeseni so občasno kupovali zelje in »vrzote« (ohrovt) pa
repo in korenje. Tudi to so dali prepeljati v Trst in od tam v Pulj.
Včasih so komisarji odpeljali po nekaj glav živine za svoje klavnice
v mornariški bazi. Včasih so kupovali krompir. Neredko so iskali specia-
len orehov les za puškina kopita in za opremo določenih delov vojnih la-
dij. To se je dogajalo predvsem v osemdesetih in devetdesetih letih, to
je v dobi modernizacije avstrijske vojne mornarice, ko je imel mornari-
co na skrbi kot komandant Celovčan baron Maksimilijan Daublebsky von
Sterneck, ki je bil tudi drugače vezan na slovensko zaledje, saj je kljub vi-
soki starosti večkrat prihajal na Kras na lov. Morda je prihajal tudi na po-
virsko lovišče.
Le redko so komisarji kupovali orehe, saj mornariške kuhinje niso
pogosto pekle potic. A zgodilo se je tudi to. Okoli leta 1900 je vojska, tj.
mornarica kupila ves pridelek orehov v povirski okolici. Ljudje so radi
prodajali mornarici, ker je plačevala nekoliko višje cene kot trgovci-doba-
vitelji. Poleg tega so kupovali večje kontingente, kar je imelo za posledico
cenejši prevoz in boljšo spravitev pridelkov.
V posameznih primerih smo zvedeli tudi za cene, ki so jih plačeva-
li mornariški komisarji. Vola srednje velikosti so plačevali okrog 55 goldi-
narjev, medtem ko je bil velik vol vreden do 65 goldinarjev in včasih tudi
več. Krompir so plačevali po dva do dva in pol solda za kg. To so bile cene,
ki so se vsaj za 15 do 20 % razlikovale od cen, ki so jih plačevali drugi tr-
198
Trgovski odnosi z avstrijsko vojno mornarico
Avstrijska vojna mornarica je bila v mnogih ozirih vezana na slovensko
zaledje. Od tu je dobivala les, premog, del potrebnega železa in drugih
metalov. Toda iz slovenskega zaledja je mornarica dobivala tudi del hra-
ne, predvsem pa lahko kvarljive hrane, ki bi jo bilo težko prevažati iz glob-
ljega avstrijskega zaledja. Zato so mornariški komisarji (intendanti) po-
tovali po deželi in kupovali živino, zgodnje sadje, pa tudi moko in druge
prehrambene artikle. Povir se je znal vključiti v to trgovino. Res je, da
smo le s težavo zvedeli, da so se pojavili mornariški komisarji v Povirju,
vendar smo iz njihovega obnašanja, iz jezikov, ki so jih govorili in iz dru-
gih podrobnosti, ki jih lahko pripišemo samo ljudem, ki so dolgo živeli
na morju, mogli zaključiti, da so se komisarji kdaj pa kdaj oglasili tudi v
Povirju. Predvsem se je to dogajalo v pozni pomladi, ko so dozorevale če-
šnje. Mornarica je večkrat kupila velik del povirskih češenj, jih dala pre-
peljati v Trst, od koder so jih vojne ladje odpravile v Pulj in druge mornari-
ške baze. V pozni jeseni so občasno kupovali zelje in »vrzote« (ohrovt) pa
repo in korenje. Tudi to so dali prepeljati v Trst in od tam v Pulj.
Včasih so komisarji odpeljali po nekaj glav živine za svoje klavnice
v mornariški bazi. Včasih so kupovali krompir. Neredko so iskali specia-
len orehov les za puškina kopita in za opremo določenih delov vojnih la-
dij. To se je dogajalo predvsem v osemdesetih in devetdesetih letih, to
je v dobi modernizacije avstrijske vojne mornarice, ko je imel mornari-
co na skrbi kot komandant Celovčan baron Maksimilijan Daublebsky von
Sterneck, ki je bil tudi drugače vezan na slovensko zaledje, saj je kljub vi-
soki starosti večkrat prihajal na Kras na lov. Morda je prihajal tudi na po-
virsko lovišče.
Le redko so komisarji kupovali orehe, saj mornariške kuhinje niso
pogosto pekle potic. A zgodilo se je tudi to. Okoli leta 1900 je vojska, tj.
mornarica kupila ves pridelek orehov v povirski okolici. Ljudje so radi
prodajali mornarici, ker je plačevala nekoliko višje cene kot trgovci-doba-
vitelji. Poleg tega so kupovali večje kontingente, kar je imelo za posledico
cenejši prevoz in boljšo spravitev pridelkov.
V posameznih primerih smo zvedeli tudi za cene, ki so jih plačeva-
li mornariški komisarji. Vola srednje velikosti so plačevali okrog 55 goldi-
narjev, medtem ko je bil velik vol vreden do 65 goldinarjev in včasih tudi
več. Krompir so plačevali po dva do dva in pol solda za kg. To so bile cene,
ki so se vsaj za 15 do 20 % razlikovale od cen, ki so jih plačevali drugi tr-
198
