Page 199 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 199
Kraška vas Povir, primer simbioze med kopnim in morjem
govci. Ni čudno torej, če je v tistem času vzdrževala vas zelo dobre odno-
se z vojno mornarico.
Ostali izvozni pridelki
Vsa okolica Povirja je sejala precej konoplje. Iz nje so tkali domače rjuhe in
izdelovali delovne »gvante« in trpežne »firtahe«. Vendar se je ob konoplji
razvilo tudi »štrikarstvo«. Pripovedovalci so v glavnem trdili, da so ljud-
je izdelovali štrike samo za domačo uporabo, toda dva starejša vaščana
sta slišala od svojih staršev, da so včasih izdelovali debele »štrike« tudi za
ladjedelnice in mornarico. To kaže, da je bilo štrikarstvo v prejšnjem sto-
letju med kmeti v Povirju precej razvito.
Drugi izvozni predmet je bil led. V bližini Povirja je »globača«, tj. do-
linica, kjer se izteka voda. Ko se pozimi napravi led, so ga kmetje seka-
li in shranili. V ta namen so si v zemlji pripravili pokrite ledenice, kjer so
skladali ledene klade in jih hranili do poletja. Poleti so led zvozili v Trst.
Kupcev za led je bilo več. Zelo rada ga je kupovala pivovarna »Dreher« v
Trstu, toda navadno so ga vozili naravnost v pristanišče, tj. direktno na
čakajoče ladje, o katerih so vedeli, da bodo Kraški led odpeljale daleč po
svetu. Lahko si zamislimo, kako so bili ponosni, ko so slišali, da je njihov
led pripotoval v Brazilijo ali Argentino ali kam drugam v kako oddaljeno
deželo.
Led so iz Povirja vozili samo ponoči. Navadno so vstali še pred pol-
nočjo, naložili vozove in okrog ene odpotovali. Pred peto uro zjutraj so
morali biti že pred ladjo ali v pivovarni.
Še en pridelek je treba omeniti, na katerega so bili Povirci zelo
ponosni. To so bile češnje. Sicer smo jih že omenili v zvezi z vojsko, a včasih
so češnje »delale čudeže«. Ob posebno dobrih letinah so češnje – zopet
z ladjami – izvažali v Anglijo. V takšnem primeru so prišli prav trgovci
naročniki, ki so s seboj prinesli žveplo v prahu. Odbrane in zdrave češnje
so zložili v zabojčke, vsako plast prežveplali, da se sadje ne bi kvarilo, in
jih pomoči peljali v Trst. Tu so jih čakali trgovci, ki so blago stehtali in
izplačali ter odpravili naravnost na ladjo, ki je morala čim prej odpluti.
Tudi ta primer pove, da so hoteti biti Povirci povezani s svetom.
Obrt
Takšno razgibano življenje je zahtevalo tudi skrb za popotnika, ki se je
ustavil v vasi. Kot rečeno sta bili tukaj dve gostilni, ki sta skrbeti za pre-
199
govci. Ni čudno torej, če je v tistem času vzdrževala vas zelo dobre odno-
se z vojno mornarico.
Ostali izvozni pridelki
Vsa okolica Povirja je sejala precej konoplje. Iz nje so tkali domače rjuhe in
izdelovali delovne »gvante« in trpežne »firtahe«. Vendar se je ob konoplji
razvilo tudi »štrikarstvo«. Pripovedovalci so v glavnem trdili, da so ljud-
je izdelovali štrike samo za domačo uporabo, toda dva starejša vaščana
sta slišala od svojih staršev, da so včasih izdelovali debele »štrike« tudi za
ladjedelnice in mornarico. To kaže, da je bilo štrikarstvo v prejšnjem sto-
letju med kmeti v Povirju precej razvito.
Drugi izvozni predmet je bil led. V bližini Povirja je »globača«, tj. do-
linica, kjer se izteka voda. Ko se pozimi napravi led, so ga kmetje seka-
li in shranili. V ta namen so si v zemlji pripravili pokrite ledenice, kjer so
skladali ledene klade in jih hranili do poletja. Poleti so led zvozili v Trst.
Kupcev za led je bilo več. Zelo rada ga je kupovala pivovarna »Dreher« v
Trstu, toda navadno so ga vozili naravnost v pristanišče, tj. direktno na
čakajoče ladje, o katerih so vedeli, da bodo Kraški led odpeljale daleč po
svetu. Lahko si zamislimo, kako so bili ponosni, ko so slišali, da je njihov
led pripotoval v Brazilijo ali Argentino ali kam drugam v kako oddaljeno
deželo.
Led so iz Povirja vozili samo ponoči. Navadno so vstali še pred pol-
nočjo, naložili vozove in okrog ene odpotovali. Pred peto uro zjutraj so
morali biti že pred ladjo ali v pivovarni.
Še en pridelek je treba omeniti, na katerega so bili Povirci zelo
ponosni. To so bile češnje. Sicer smo jih že omenili v zvezi z vojsko, a včasih
so češnje »delale čudeže«. Ob posebno dobrih letinah so češnje – zopet
z ladjami – izvažali v Anglijo. V takšnem primeru so prišli prav trgovci
naročniki, ki so s seboj prinesli žveplo v prahu. Odbrane in zdrave češnje
so zložili v zabojčke, vsako plast prežveplali, da se sadje ne bi kvarilo, in
jih pomoči peljali v Trst. Tu so jih čakali trgovci, ki so blago stehtali in
izplačali ter odpravili naravnost na ladjo, ki je morala čim prej odpluti.
Tudi ta primer pove, da so hoteti biti Povirci povezani s svetom.
Obrt
Takšno razgibano življenje je zahtevalo tudi skrb za popotnika, ki se je
ustavil v vasi. Kot rečeno sta bili tukaj dve gostilni, ki sta skrbeti za pre-
199
