Page 200 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 200
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
nočišče, za tovorno živino in tovore ter za hrano in pijačo. Toda to ni bilo
dovolj. Marsikdaj je bilo treba konje podkovati in popraviti razmajane ali
polomljene vozove. Zato se je razvilo nekaj kovačij, ki so sicer delale za do-
mačo rabo, ampak tudi za furmane in druge tujce, ki so biti tega potreb-
ni. Prav tako je bilo nekaj »bognarjev« (kolarjev), ki so popravljali vozove
in izdelovali jarme ter komate. Bognarji so popolnoma zadoščali za potre-
be vasi in za širšo okolico. V starejših časih je bilo precej tesarjev, ki so po
načrtih pripravljali les za ladjedelnice in druge kupce. Dalje so bili tu kro-
jači in čevljarji, ki so delali za vso okolico. Najbolj so se razvili kovači, kar
je pri takšnem staležu živine popolnoma razumljivo. Včasih so jih imeno-
vali podkvarje, ker so izdelovati podkve za konje, vole in krave. Izdelovali
so jih vedno po naročilu in le redko za prodajo na tuja tržišča. Poleg tega
so izdelovali »drevesa« (lemeže), brane, »fouče« (krive nože), ognjišča in
štedilnike, kadenje (verige za ognjišča), obroče za kolesa in sode ter druge
predmete za domačo rabo. Nekateri pripovedovalci so vedeli povedati, da
so dobiti kovači naročila tudi zunaj »županstva« in včasih se je zgodilo, da
je določeno količino konjskih podkev kupila vojska.
Bognarji so prenehali delovati s prenehanjem furmanstva, tj. neka-
ko v začetku prve svetovne vojne. Po vojni so delali še nekateri, a le za do-
mače potrebe. Mizarji so imeli precej dela z mizami, stoti, »mendrgami«
(zaboj za mesenje kruha, ki je imel v spodnjem delu po dva predelka za
shranjevanje masti in drugih živil ali posode) in skrinjami, ki so bile, kar
pomnijo ljudje, večinoma brez okrasja. Le redko so se lotili kakšne omare,
še redkeje kompletnega pohištva.
Vsi našteti obrtniki, posebno pa kovači, bognarji in mizarji so ime-
li v času Avstrije precejšnje možnosti zaposlitve. Bili so celo zelo iskani.
Večinoma so se občasno zaposlovali v ladjedelnicah ob gradnji velikih la-
dij. Tako je Povir tudi na tem področju – čeprav so bile zaposlitve prehod-
nega značaja, – prispeval k pomorstvu majhen, a toliko bolj pomemben
delež.
Lovišče18
Nov dokaz za trditev, kako je bila vsa ta okolica povezana z morjem, nam
ponuja povirsko lovišče. To je obsegalo ves kraški predel od Sežane in Dan
do Divače in Senadol z izjemo vasi Žirje, ki je imela lastno lovišče v oskrbi
veleposestnika Kocijana. Občina je sicer lovišče prodajala na dražbi naj-
18 Podatke o lovišču, kulturi in drobni trgovini je zbrala Ilonka Hajnal, za kar se ji na
tem mestu toplo zahvaljujem.
200
nočišče, za tovorno živino in tovore ter za hrano in pijačo. Toda to ni bilo
dovolj. Marsikdaj je bilo treba konje podkovati in popraviti razmajane ali
polomljene vozove. Zato se je razvilo nekaj kovačij, ki so sicer delale za do-
mačo rabo, ampak tudi za furmane in druge tujce, ki so biti tega potreb-
ni. Prav tako je bilo nekaj »bognarjev« (kolarjev), ki so popravljali vozove
in izdelovali jarme ter komate. Bognarji so popolnoma zadoščali za potre-
be vasi in za širšo okolico. V starejših časih je bilo precej tesarjev, ki so po
načrtih pripravljali les za ladjedelnice in druge kupce. Dalje so bili tu kro-
jači in čevljarji, ki so delali za vso okolico. Najbolj so se razvili kovači, kar
je pri takšnem staležu živine popolnoma razumljivo. Včasih so jih imeno-
vali podkvarje, ker so izdelovati podkve za konje, vole in krave. Izdelovali
so jih vedno po naročilu in le redko za prodajo na tuja tržišča. Poleg tega
so izdelovali »drevesa« (lemeže), brane, »fouče« (krive nože), ognjišča in
štedilnike, kadenje (verige za ognjišča), obroče za kolesa in sode ter druge
predmete za domačo rabo. Nekateri pripovedovalci so vedeli povedati, da
so dobiti kovači naročila tudi zunaj »županstva« in včasih se je zgodilo, da
je določeno količino konjskih podkev kupila vojska.
Bognarji so prenehali delovati s prenehanjem furmanstva, tj. neka-
ko v začetku prve svetovne vojne. Po vojni so delali še nekateri, a le za do-
mače potrebe. Mizarji so imeli precej dela z mizami, stoti, »mendrgami«
(zaboj za mesenje kruha, ki je imel v spodnjem delu po dva predelka za
shranjevanje masti in drugih živil ali posode) in skrinjami, ki so bile, kar
pomnijo ljudje, večinoma brez okrasja. Le redko so se lotili kakšne omare,
še redkeje kompletnega pohištva.
Vsi našteti obrtniki, posebno pa kovači, bognarji in mizarji so ime-
li v času Avstrije precejšnje možnosti zaposlitve. Bili so celo zelo iskani.
Večinoma so se občasno zaposlovali v ladjedelnicah ob gradnji velikih la-
dij. Tako je Povir tudi na tem področju – čeprav so bile zaposlitve prehod-
nega značaja, – prispeval k pomorstvu majhen, a toliko bolj pomemben
delež.
Lovišče18
Nov dokaz za trditev, kako je bila vsa ta okolica povezana z morjem, nam
ponuja povirsko lovišče. To je obsegalo ves kraški predel od Sežane in Dan
do Divače in Senadol z izjemo vasi Žirje, ki je imela lastno lovišče v oskrbi
veleposestnika Kocijana. Občina je sicer lovišče prodajala na dražbi naj-
18 Podatke o lovišču, kulturi in drobni trgovini je zbrala Ilonka Hajnal, za kar se ji na
tem mestu toplo zahvaljujem.
200
