Page 201 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 201
Kraška vas Povir, primer simbioze med kopnim in morjem
boljšemu ponudniku. Ko je ta lovišče izdražil, je podpisal lovno pogodbo,
ki se je navadno glasila na tri leta, a jo je bilo možno podaljšati na šest in
tudi na devet let. Zanimivo je na primer to, da je občina pogodbe podalj-
ševala, ne glede na to, da bi se lahko po treh letih pojavil boljši ponudnik.
A najbrž je vedela zakaj.
Kdo je kupoval pravico do lova v Povirskem lovišču?
Pripovedovalci so tako za čas Avstrije, kakor za čas Italije navajali
priimke, ki so naši pomorski zgodovini dobro znani. Za čas Avstrije na-
vajajo sledeče priimke: Prote, Bandelj, Scaramacca, Rossaro, Pollay, Diem,
Kralj, Tarabočič, Kozulič, Premuda, Oblak in Windischgraetz, torej same
ladjarje, velike pomorske trgovce in mornariške oficirje. Za čas Italije so
bili pripovedovalci še bolj jasni. Tačas so imeli v zakupu lovišča Anton in
Gvido Kozulič, Anton Bandelj, Anton
Oblak, Ivan, Marijan in Anton Kralj. Dalje so sestavljali to lo-
vsko družbo: Premuda, Martinolić, Gerolinić, Karmelić, Vidič, Vascotti,
Caffedonti (ta je bil iz Genove), Janežič, Torosella in Tripkovic. Torej zo-
pet sami ladjarji in pomorski trgovci.
Lovci so v Povir prihajali vsako nedeljo in to ves čas lovne sezone.
Lovili so v glavnem zajce, lisice, jerebice, brinovke in srnjake. Če je šlo za
lov na srnjake, so lovci odstopili od nedeljskega pravila in prihajali tudi
druge dni v tednu. Nekoliko dni poprej so sporočili lovskemu čuvaju, ko-
liko jih pride, in mu naročili, kaj naj pripravi. Čuvaj (pod Italijo čuvaji)
je pripravil oštevilčene liste in javil v vasi, da potrebuje določeno števi-
lo »plašcev«. Ko so se prijavili (navadno se jih je prijavilo več kot jih je po-
treboval), je razdelil liste in povedal, kateri del lovišča bodo prečesali. Za
»boljše lovce« je čuvaj najel tudi nosače.
Zjutraj pred lovom so se s kočijami pripeljali lovci. Navadno se je nji-
hovo število gibalo od 15 do 30. Na začetku prve svetovne vojne so kočije
prišle iz mode in lovci so se pripeljali z avtomobili. To se je nadaljevalo tudi
v času Italije. Pripovedovalci so nam zatrdili, da se je pred gostilno »pri
Hribu« zbralo od 8 do 15 kočij in kasneje od 5 do 10 ali več avtomobilov.
Ko so torej prišli, so razdelili »plašcem« malico – navadno pol kg kru-
ha z mortadelo ali sirom, ponovili, kateri del lovišča bodo tisti dan zajeli,
in naročili, v katero smer naj plašijo. Nato so plašci odšli in kakšno uro za
njimi tudi lovci z nosači. Lovili so ves dan. Zvečer so se vračali s plenom
v Povir, izplačali plašce in se odpeljali v Sežano, kjer so navadno priredi-
li lovsko pojedino v gostilni pri »Treh kronah«. Pri takšnih pojedinah ni
manjkal kraški teran.
201
boljšemu ponudniku. Ko je ta lovišče izdražil, je podpisal lovno pogodbo,
ki se je navadno glasila na tri leta, a jo je bilo možno podaljšati na šest in
tudi na devet let. Zanimivo je na primer to, da je občina pogodbe podalj-
ševala, ne glede na to, da bi se lahko po treh letih pojavil boljši ponudnik.
A najbrž je vedela zakaj.
Kdo je kupoval pravico do lova v Povirskem lovišču?
Pripovedovalci so tako za čas Avstrije, kakor za čas Italije navajali
priimke, ki so naši pomorski zgodovini dobro znani. Za čas Avstrije na-
vajajo sledeče priimke: Prote, Bandelj, Scaramacca, Rossaro, Pollay, Diem,
Kralj, Tarabočič, Kozulič, Premuda, Oblak in Windischgraetz, torej same
ladjarje, velike pomorske trgovce in mornariške oficirje. Za čas Italije so
bili pripovedovalci še bolj jasni. Tačas so imeli v zakupu lovišča Anton in
Gvido Kozulič, Anton Bandelj, Anton
Oblak, Ivan, Marijan in Anton Kralj. Dalje so sestavljali to lo-
vsko družbo: Premuda, Martinolić, Gerolinić, Karmelić, Vidič, Vascotti,
Caffedonti (ta je bil iz Genove), Janežič, Torosella in Tripkovic. Torej zo-
pet sami ladjarji in pomorski trgovci.
Lovci so v Povir prihajali vsako nedeljo in to ves čas lovne sezone.
Lovili so v glavnem zajce, lisice, jerebice, brinovke in srnjake. Če je šlo za
lov na srnjake, so lovci odstopili od nedeljskega pravila in prihajali tudi
druge dni v tednu. Nekoliko dni poprej so sporočili lovskemu čuvaju, ko-
liko jih pride, in mu naročili, kaj naj pripravi. Čuvaj (pod Italijo čuvaji)
je pripravil oštevilčene liste in javil v vasi, da potrebuje določeno števi-
lo »plašcev«. Ko so se prijavili (navadno se jih je prijavilo več kot jih je po-
treboval), je razdelil liste in povedal, kateri del lovišča bodo prečesali. Za
»boljše lovce« je čuvaj najel tudi nosače.
Zjutraj pred lovom so se s kočijami pripeljali lovci. Navadno se je nji-
hovo število gibalo od 15 do 30. Na začetku prve svetovne vojne so kočije
prišle iz mode in lovci so se pripeljali z avtomobili. To se je nadaljevalo tudi
v času Italije. Pripovedovalci so nam zatrdili, da se je pred gostilno »pri
Hribu« zbralo od 8 do 15 kočij in kasneje od 5 do 10 ali več avtomobilov.
Ko so torej prišli, so razdelili »plašcem« malico – navadno pol kg kru-
ha z mortadelo ali sirom, ponovili, kateri del lovišča bodo tisti dan zajeli,
in naročili, v katero smer naj plašijo. Nato so plašci odšli in kakšno uro za
njimi tudi lovci z nosači. Lovili so ves dan. Zvečer so se vračali s plenom
v Povir, izplačali plašce in se odpeljali v Sežano, kjer so navadno priredi-
li lovsko pojedino v gostilni pri »Treh kronah«. Pri takšnih pojedinah ni
manjkal kraški teran.
201
