Page 202 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 202
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
Ljudje so hodili radi med plašce. Pod Avstrijo je bila lovska nedelja
bolj športnega značaja. Kljub 2 kronam dnevnega zaslužka, kar ni bilo
tako malo, je bil lovni dan rekreacija od napornega tedna. Pod Italijo je
postalo vse drugače. Zaslužka je bilo malo in lovna nedelja je bila za po-
virske fante in može tudi lov na majhen, toda gotov zaslužek. Zato so se
takorekoč množično prijavljali lovskemu čuvaju vsako soboto zvečer. Ta
jih je zbral 15 do 30, kolikor mu je bilo naročeno, In naslednji dan zvečer jih
je izplačal. Poleg malice so dobili po 10, redko kdaj 20 lir za dan plašenja.
Ker je lovska sezona trajala od 1. oktobra do 31. decembra, za srnjake pa
do 31. marca, je bilo mogoče, da je plašec, ki je imel srečo, da so ga najeli
vsako nedeljo, zaslužil do tristo lir v lovni sezoni, kar je bilo zelo malo.
V času pod Avstrijo je bilo povirsko lovišče izredno bogato. Zgodilo
se je, da je druščina tridesetih lovcev ustrelila do 70 zajcev poleg jerebic
in brinovk, ki jih niso niti šteli. To so ladjarji, ki so najemali lovišče, tudi
dobro vedeli. Zato so s seboj pripeljali povabljence, da so se pri lovu raz-
vedrili in da so jih s tem vezali nase. Tu nastane vprašanje, kdo so bili ti
povabljenci. Pripovedovalci na to vprašanje niso vedeli točnega odgovo-
ra. Iz drugih virov, predvsem pa od pripovedovalcev iz Sežane, ki so bili
izprašani leta 1974, je moč dognati, da so to bili tržaški veletrgovci, ki so
jih hoteli ladjarji pridobiti. Povirci pa so nam pripovedovali, da so ladjar-
ji marsikaterega gosta v času Avstrije nagovarjali z gospodom kapetanom
ali z gospodom admiralom, pri čemer lahko zatrdno zaključimo, da je lad-
jarska lovska druščina vabila tudi visoke oficirje avstrijske vojne morna-
rice. To tudi drži. Iz Sežane vemo, da je tod hodil, v družbi ladjarjev in
sam, kontraadmiral Anton Schaffer, Sežanec, ki je bil strasten lovec do
svoje smrti leta 1904. Prav tako je z družbo ladjarjev lovil kontraadmiral
Oto Balzar iz Ljubljane. Isto velja za kontraadmirala Hermana Janittija
iz Trsta, kateremu se je večkrat pridružil tedanji kapetan fregate Anton
Dolenc iz Loža pri Cerknici, oziroma iz Orehka pri Postojni, kjer je imela
njegova družina graščino. Seveda so semkaj prihajali tudi kapetani boj-
ne ladje Beno Milenkovič iz Konjic, Oskar Cassini iz Trsta, vsekakor tudi
mlajši knez Windlschgraetz, ki je bil tedaj poročnik fregate. Vse to doka-
zuje, da je imel Povir izredne goste. Dokazuje pa tudi, da so hoteli imeti
tržaški ladjarji dobre odnose z vojno mornarico, od katere so bili deloma
odvisni zaradi prodaje uvoženega blaga.
Podobno se je dogajalo v času Italije, le da o imenih povabljenih lov-
cev ni bilo mogoče zvedeti ničesar.
202
Ljudje so hodili radi med plašce. Pod Avstrijo je bila lovska nedelja
bolj športnega značaja. Kljub 2 kronam dnevnega zaslužka, kar ni bilo
tako malo, je bil lovni dan rekreacija od napornega tedna. Pod Italijo je
postalo vse drugače. Zaslužka je bilo malo in lovna nedelja je bila za po-
virske fante in može tudi lov na majhen, toda gotov zaslužek. Zato so se
takorekoč množično prijavljali lovskemu čuvaju vsako soboto zvečer. Ta
jih je zbral 15 do 30, kolikor mu je bilo naročeno, In naslednji dan zvečer jih
je izplačal. Poleg malice so dobili po 10, redko kdaj 20 lir za dan plašenja.
Ker je lovska sezona trajala od 1. oktobra do 31. decembra, za srnjake pa
do 31. marca, je bilo mogoče, da je plašec, ki je imel srečo, da so ga najeli
vsako nedeljo, zaslužil do tristo lir v lovni sezoni, kar je bilo zelo malo.
V času pod Avstrijo je bilo povirsko lovišče izredno bogato. Zgodilo
se je, da je druščina tridesetih lovcev ustrelila do 70 zajcev poleg jerebic
in brinovk, ki jih niso niti šteli. To so ladjarji, ki so najemali lovišče, tudi
dobro vedeli. Zato so s seboj pripeljali povabljence, da so se pri lovu raz-
vedrili in da so jih s tem vezali nase. Tu nastane vprašanje, kdo so bili ti
povabljenci. Pripovedovalci na to vprašanje niso vedeli točnega odgovo-
ra. Iz drugih virov, predvsem pa od pripovedovalcev iz Sežane, ki so bili
izprašani leta 1974, je moč dognati, da so to bili tržaški veletrgovci, ki so
jih hoteli ladjarji pridobiti. Povirci pa so nam pripovedovali, da so ladjar-
ji marsikaterega gosta v času Avstrije nagovarjali z gospodom kapetanom
ali z gospodom admiralom, pri čemer lahko zatrdno zaključimo, da je lad-
jarska lovska druščina vabila tudi visoke oficirje avstrijske vojne morna-
rice. To tudi drži. Iz Sežane vemo, da je tod hodil, v družbi ladjarjev in
sam, kontraadmiral Anton Schaffer, Sežanec, ki je bil strasten lovec do
svoje smrti leta 1904. Prav tako je z družbo ladjarjev lovil kontraadmiral
Oto Balzar iz Ljubljane. Isto velja za kontraadmirala Hermana Janittija
iz Trsta, kateremu se je večkrat pridružil tedanji kapetan fregate Anton
Dolenc iz Loža pri Cerknici, oziroma iz Orehka pri Postojni, kjer je imela
njegova družina graščino. Seveda so semkaj prihajali tudi kapetani boj-
ne ladje Beno Milenkovič iz Konjic, Oskar Cassini iz Trsta, vsekakor tudi
mlajši knez Windlschgraetz, ki je bil tedaj poročnik fregate. Vse to doka-
zuje, da je imel Povir izredne goste. Dokazuje pa tudi, da so hoteli imeti
tržaški ladjarji dobre odnose z vojno mornarico, od katere so bili deloma
odvisni zaradi prodaje uvoženega blaga.
Podobno se je dogajalo v času Italije, le da o imenih povabljenih lov-
cev ni bilo mogoče zvedeti ničesar.
202
