Page 203 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 203
Kraška vas Povir, primer simbioze med kopnim in morjem
Zanimivo je, da je lovišče s prihodom Italije dokaj obubožalo.
Predvsem zajcev je primanjkovalo za dober lov. Proti koncu prve svetov-
ne vojne so zajci zboleli za nepoznano boleznijo in jih je bilo vedno manj.
Zato je lovska družba ladjarjev kupila divje zajce od drugih italijanskih lo-
vskih družb in jih dokaj pogosto spomladi pripeljala na povirsko lovišče,
da so se do jeseni zredili. Tako je lahko ladjarska lovska družba iz Trsta
obdržala dober lov do začetka druge svetovne vojne. Toda prinašanje div-
jih zajcev od drugod je pomenilo tudi skrb za zarod divjadi, kar pa je med
drugo svetovno vojno prekinila nova bolezen.
Na vprašanje o odnosu lovcev do prebivalstva vasi smo dobili silno
različne odgovore. Nekateri pripovedovalci so nam zatrjevali, da so bili
lovci do vaščanov prijazni, oziroma prijateljski, drugi so zatrdili, da so
na vaščane gledali zviška, tretji so rekli, da je bil to odnos gospodarjev
do hlapcev. Najbrž bo držalo, da je bil odnos do vaščanov odvisen od po-
sameznika. Vsekakor so bili odnosi lovci – prebivalstvo vasi pod Avstrijo
boljši, kakor pod Italijo. Iz pripovedovanj se da izluščiti, da so se Slovenci
in Hrvati obnašali do prebivalstva precej bolje kot Italijani in Nemci. V
času Italije pa so se odnosi nekoliko zaostrili. Prihod italijanskih pova-
bljencev, ki so bili uvoženi z juga, je odnosom do slovenskega prebivalstva
precej škodil. Gotovo je, da so se »uvoženi« Italijani, ki so imeli pač nalogo
italijanizirati naše prebivalstvo, obnašali do Povircev kot se obnašajo gos-
podarji do hlapcev, ali bolje rečeno kot »višja« rasa nasproti nižji. Zgodilo
se je npr., da je italijanski lovec ranil plašca, ki se mu je preveč približal, a
se za to še zmenil ni. Po drugi strani pa je tudi res, da so se Tržačani, pred-
vsem potržačeni Dalmatinci In Hrvati, kakor so bili Kozuliči, Tripkovici,
Gerolinići in drugi, obnašali bolje. Med njimi se je na primer našel zelo
pozitiven primer lovca. To je bil Martinolič, ki se je tako navezal na vas,
da je hotel posvojiti pripovedovalca Dušana Uršiča, ker ni imel lastnih ot-
rok. Obljubil mu je, da ga bo šolal in spravil na »vrh« družbene lestvice.
Do posvojitve ni prišlo, ker je bil pripovedovalec preveč navezan na star-
še in na Povir.
Vsekakor drži, da so si tržaški lovci prizadevali obdržati dobre od-
nose z vaščani Povirja. V ta namen so enkrat na leto priredili lovsko pa-
rado z godbo. Na ta dan je bilo v vasi precej veseleje kakor ob navadnih
lovskih dnevih. Na novega leta dan so iz Trsta prinesli pakete in z njimi
obdarili otroke vseh plašcev. Tako so na ta dan prišli v Povir tudi otroci iz
Merč, Plešivice, Gabrovice in Gorenja. V paketih je bilo raznovrstno sad-
je, kakšna čokolada, ameriški lešniki in kdaj pa kdaj tudi kakšna majica
203
Zanimivo je, da je lovišče s prihodom Italije dokaj obubožalo.
Predvsem zajcev je primanjkovalo za dober lov. Proti koncu prve svetov-
ne vojne so zajci zboleli za nepoznano boleznijo in jih je bilo vedno manj.
Zato je lovska družba ladjarjev kupila divje zajce od drugih italijanskih lo-
vskih družb in jih dokaj pogosto spomladi pripeljala na povirsko lovišče,
da so se do jeseni zredili. Tako je lahko ladjarska lovska družba iz Trsta
obdržala dober lov do začetka druge svetovne vojne. Toda prinašanje div-
jih zajcev od drugod je pomenilo tudi skrb za zarod divjadi, kar pa je med
drugo svetovno vojno prekinila nova bolezen.
Na vprašanje o odnosu lovcev do prebivalstva vasi smo dobili silno
različne odgovore. Nekateri pripovedovalci so nam zatrjevali, da so bili
lovci do vaščanov prijazni, oziroma prijateljski, drugi so zatrdili, da so
na vaščane gledali zviška, tretji so rekli, da je bil to odnos gospodarjev
do hlapcev. Najbrž bo držalo, da je bil odnos do vaščanov odvisen od po-
sameznika. Vsekakor so bili odnosi lovci – prebivalstvo vasi pod Avstrijo
boljši, kakor pod Italijo. Iz pripovedovanj se da izluščiti, da so se Slovenci
in Hrvati obnašali do prebivalstva precej bolje kot Italijani in Nemci. V
času Italije pa so se odnosi nekoliko zaostrili. Prihod italijanskih pova-
bljencev, ki so bili uvoženi z juga, je odnosom do slovenskega prebivalstva
precej škodil. Gotovo je, da so se »uvoženi« Italijani, ki so imeli pač nalogo
italijanizirati naše prebivalstvo, obnašali do Povircev kot se obnašajo gos-
podarji do hlapcev, ali bolje rečeno kot »višja« rasa nasproti nižji. Zgodilo
se je npr., da je italijanski lovec ranil plašca, ki se mu je preveč približal, a
se za to še zmenil ni. Po drugi strani pa je tudi res, da so se Tržačani, pred-
vsem potržačeni Dalmatinci In Hrvati, kakor so bili Kozuliči, Tripkovici,
Gerolinići in drugi, obnašali bolje. Med njimi se je na primer našel zelo
pozitiven primer lovca. To je bil Martinolič, ki se je tako navezal na vas,
da je hotel posvojiti pripovedovalca Dušana Uršiča, ker ni imel lastnih ot-
rok. Obljubil mu je, da ga bo šolal in spravil na »vrh« družbene lestvice.
Do posvojitve ni prišlo, ker je bil pripovedovalec preveč navezan na star-
še in na Povir.
Vsekakor drži, da so si tržaški lovci prizadevali obdržati dobre od-
nose z vaščani Povirja. V ta namen so enkrat na leto priredili lovsko pa-
rado z godbo. Na ta dan je bilo v vasi precej veseleje kakor ob navadnih
lovskih dnevih. Na novega leta dan so iz Trsta prinesli pakete in z njimi
obdarili otroke vseh plašcev. Tako so na ta dan prišli v Povir tudi otroci iz
Merč, Plešivice, Gabrovice in Gorenja. V paketih je bilo raznovrstno sad-
je, kakšna čokolada, ameriški lešniki in kdaj pa kdaj tudi kakšna majica
203
