Page 206 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 206
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
je posebne stranke. Tako lahko računamo, da je šlo iz Povirja v Trst dnev-
no od 1800 do 2000 litrov mleka. Seveda se je količina spreminjala od
enega letnega časa do drugega, odvisno od tega, koliko so bile krave vpre-
žene in kako so bile hranjene. Ko so opustili »premco«, so za prevoz mleka
priredili kolesa. Z določenimi dodatki je bilo kolo sposobno prepeljati od
90 do 100 litrov mleka na dan. Tedaj je šlo v Trst verjetno še nekoliko več
mleka kot sicer, ker je bila vožnja hitrejša In bolj praktična. Povirci so si v
Trstu zagotovili privatne odjemalce, ki so jim prinašali mleko vsak dan.
Raznašanje je trajalo od 2 do 3 ure, odvisno od količine in od oddaljenosti
strank. Okoli dveh popoldne so se mlekarji že vrnili v Povir.
Poleg mleka so Povirci nosili ali vozili v Trst še vrsto drugih kmečkih
proizvodov. Skozi vse leto so prodajali jajca, maslo, kokoši, piščance, do-
mače in divje zajce (divji lov). Spomladi so prodajali češnje, grah, peteršilj,
zgodnji krompir in drugo zelenjavo. Poleti so nosili slive, krompir in dru-
ge poletne proizvode. Jeseni so prodajali orehe, lešnike, pozen krompir,
sladko zelje in »vrzote«. Pozimi je prišlo na vrsto kislo zelje, kisla repa,
kakšen prašič (od 100 do 150 kg teže) in pozno sadje. Ne smemo pa misliti,
da so Povirci prodajali samo zato, ker so hoteli obdržati tržaški trg. Silili
so jih davki, silile so jih vsakovrstne nuje. Tako se je zgodilo zelo redko, da
je kdo jedel jajca doma. Prav tako so postavili kokoši na lastno mizo le ob
priložnostih, kakor so bili porod, krst, birma in poroka.
Večino imenovanih pridelkov so znesle ženske na glavi. Zvečer so
napolnile »plenir« (jerbas) ali oprtnjak in zjutraj odšle peš proti Trstu.
Navadno so odhajale od doma okoli treh zjutraj. Pot je v najboljšem pri-
meru trajala tri ure. V Trstu so svojo robo raznesle po hišah, ali po zele-
njavnih trgovinah, ali so jo prodale na Ponterossu. V glavnem so bile tudi
one okoli dveh že doma. Zgodilo pa se je, da je morala katera od njih še po-
poldne na enako pot. Življenje je bilo pač trdo in treba ga je bilo preživeti.
Povirskim mlekarjem in jajčaricam so v tridesetih letih začele kon-
kurirati tako imenovane tržaške »delavske zadruge« (cooperative opera-
ie), ki so začele organizirati pobiranje mleka in jajc po vaseh. Kljub temu
so Povirci še nadalje nosili svoje proizvode naravnost v Trst, ker so tako
dosegli nekoliko višje cene. Po drugi strani so konkurirali trgovci, ki so
prihajali na vasi kupovat sadje, predvsem češnje in krompir. Povirci so si-
cer videli dobro stran takšne prodaje, vendar se drobna trgovina s Trstom
ni nehala do druge svetovne vojne.
Da takšna trgovina ni bila kdo ve kako rentabilna, nam povedo cene,
ki se jih pripovedovalci spominjajo. Krompir so prodajali za 25 do 30 cen-
206
je posebne stranke. Tako lahko računamo, da je šlo iz Povirja v Trst dnev-
no od 1800 do 2000 litrov mleka. Seveda se je količina spreminjala od
enega letnega časa do drugega, odvisno od tega, koliko so bile krave vpre-
žene in kako so bile hranjene. Ko so opustili »premco«, so za prevoz mleka
priredili kolesa. Z določenimi dodatki je bilo kolo sposobno prepeljati od
90 do 100 litrov mleka na dan. Tedaj je šlo v Trst verjetno še nekoliko več
mleka kot sicer, ker je bila vožnja hitrejša In bolj praktična. Povirci so si v
Trstu zagotovili privatne odjemalce, ki so jim prinašali mleko vsak dan.
Raznašanje je trajalo od 2 do 3 ure, odvisno od količine in od oddaljenosti
strank. Okoli dveh popoldne so se mlekarji že vrnili v Povir.
Poleg mleka so Povirci nosili ali vozili v Trst še vrsto drugih kmečkih
proizvodov. Skozi vse leto so prodajali jajca, maslo, kokoši, piščance, do-
mače in divje zajce (divji lov). Spomladi so prodajali češnje, grah, peteršilj,
zgodnji krompir in drugo zelenjavo. Poleti so nosili slive, krompir in dru-
ge poletne proizvode. Jeseni so prodajali orehe, lešnike, pozen krompir,
sladko zelje in »vrzote«. Pozimi je prišlo na vrsto kislo zelje, kisla repa,
kakšen prašič (od 100 do 150 kg teže) in pozno sadje. Ne smemo pa misliti,
da so Povirci prodajali samo zato, ker so hoteli obdržati tržaški trg. Silili
so jih davki, silile so jih vsakovrstne nuje. Tako se je zgodilo zelo redko, da
je kdo jedel jajca doma. Prav tako so postavili kokoši na lastno mizo le ob
priložnostih, kakor so bili porod, krst, birma in poroka.
Večino imenovanih pridelkov so znesle ženske na glavi. Zvečer so
napolnile »plenir« (jerbas) ali oprtnjak in zjutraj odšle peš proti Trstu.
Navadno so odhajale od doma okoli treh zjutraj. Pot je v najboljšem pri-
meru trajala tri ure. V Trstu so svojo robo raznesle po hišah, ali po zele-
njavnih trgovinah, ali so jo prodale na Ponterossu. V glavnem so bile tudi
one okoli dveh že doma. Zgodilo pa se je, da je morala katera od njih še po-
poldne na enako pot. Življenje je bilo pač trdo in treba ga je bilo preživeti.
Povirskim mlekarjem in jajčaricam so v tridesetih letih začele kon-
kurirati tako imenovane tržaške »delavske zadruge« (cooperative opera-
ie), ki so začele organizirati pobiranje mleka in jajc po vaseh. Kljub temu
so Povirci še nadalje nosili svoje proizvode naravnost v Trst, ker so tako
dosegli nekoliko višje cene. Po drugi strani so konkurirali trgovci, ki so
prihajali na vasi kupovat sadje, predvsem češnje in krompir. Povirci so si-
cer videli dobro stran takšne prodaje, vendar se drobna trgovina s Trstom
ni nehala do druge svetovne vojne.
Da takšna trgovina ni bila kdo ve kako rentabilna, nam povedo cene,
ki se jih pripovedovalci spominjajo. Krompir so prodajali za 25 do 30 cen-
206
