Page 237 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 237
Senožeče – slovenska pomorska postojanka na kopnem
pogosto in pregloboko pogledali v kozarec in komaj životarili. V sredini
pa so ljudje, ki so se za silo uredili v najetih stanovanjih starega mesta ali
v predmestjih.
Pod Italijo je bilo še veliko huje. Opisani odnos do naših ljudi nas
prepriča, da je v glavnem šlo za golo preživetje in za čakanje na boljše
čase. Važno je bilo čakati, torej vztrajati. O tem jih niso prepričale samo
politične akcije tržaških Slovencev, temveč tudi lastno – v družinah priv-
zgojeno – gledanje na politični problem Trsta in njegovega globljega zaled-
ja ter na gospodarsko-politični problem morja za tisto zaledje, ki je bilo s
krivično mejo odrezano od okna v svet. Tega so se mnogi senožeški delav-
ci zavedali in zato so z drugimi vred vztrajali.
Kooperacija z ladjedelnicami in pristanišči
Sekaj, sekaj smrečico,
da boš naredil barčico. (narodna)
Ves senožeški Kras je bil še pred stoletjem in pol pokrit s hrastovimi in ce-
rovimi gozdovi. Na meji s Pivško so rasle lepe smreke. Veliki in debeli hra-
sti in ceri so rasli povsod tam, kjer danes vidimo pašnike. »Debeli« hra-
sti, ki jih danes tu in tam še srečamo, so le borni ostanki velikega gozda
ali celo »mladje«, ki so se ga le sramovali. Vse to je zginilo. Ni zginilo na-
enkrat, temveč v desetletjih trgovanja, ki je – preneseno na širše kraško
in istrsko območje – ustvarilo drugo avstrijsko vojno floto in prvo veliko
avstrijsko trgovsko mornarico. Ne samo to: to trgovanje je v stoletjih po-
magalo ustvariti Benetke in končno tudi moderno tržaško pristanišče.
Na Senožeškem ločijo tri vrste hrasta: Pravi hrast, ki ima veliko »čr-
nave« in je posebno primeren za barke, sladek hrast, ki ima veliko »be-
lave« in je izpostavljen črvom, in končno cer, ki je posebno primeren za
dela pod vodo (le en pripovedovalec se je temu uprl, in rekel da je cer »za-
nič«). Kmetje so skrbno čuvali svoje gozdove, ker so jim pomenili »finanč-
no rezervo«. Zato so sekali skoraj izključno v kriznih obdobjih ali strogo
po naročilu raznih gozdarjev ali inženirjev, ki so delali za vojno in trgo-
vsko mornarico.
Iz pripovedovanja lahko v trgovini s hrasti in ceri ločimo več razdo-
bij. Prvo je razdobje cerovih hlodov, ki sega v srednji vek in traja nekako
do konca 18. stoletja. Kupovali so jih v glavnem beneški trgovci, ki so jih
s pomočjo domačih prevoznikov vozili do morja, od koder so jih z ladja-
mi spravljali v Benetke. Vaščani Senožeč in Dolenje vasi se živo spomi-
237
pogosto in pregloboko pogledali v kozarec in komaj životarili. V sredini
pa so ljudje, ki so se za silo uredili v najetih stanovanjih starega mesta ali
v predmestjih.
Pod Italijo je bilo še veliko huje. Opisani odnos do naših ljudi nas
prepriča, da je v glavnem šlo za golo preživetje in za čakanje na boljše
čase. Važno je bilo čakati, torej vztrajati. O tem jih niso prepričale samo
politične akcije tržaških Slovencev, temveč tudi lastno – v družinah priv-
zgojeno – gledanje na politični problem Trsta in njegovega globljega zaled-
ja ter na gospodarsko-politični problem morja za tisto zaledje, ki je bilo s
krivično mejo odrezano od okna v svet. Tega so se mnogi senožeški delav-
ci zavedali in zato so z drugimi vred vztrajali.
Kooperacija z ladjedelnicami in pristanišči
Sekaj, sekaj smrečico,
da boš naredil barčico. (narodna)
Ves senožeški Kras je bil še pred stoletjem in pol pokrit s hrastovimi in ce-
rovimi gozdovi. Na meji s Pivško so rasle lepe smreke. Veliki in debeli hra-
sti in ceri so rasli povsod tam, kjer danes vidimo pašnike. »Debeli« hra-
sti, ki jih danes tu in tam še srečamo, so le borni ostanki velikega gozda
ali celo »mladje«, ki so se ga le sramovali. Vse to je zginilo. Ni zginilo na-
enkrat, temveč v desetletjih trgovanja, ki je – preneseno na širše kraško
in istrsko območje – ustvarilo drugo avstrijsko vojno floto in prvo veliko
avstrijsko trgovsko mornarico. Ne samo to: to trgovanje je v stoletjih po-
magalo ustvariti Benetke in končno tudi moderno tržaško pristanišče.
Na Senožeškem ločijo tri vrste hrasta: Pravi hrast, ki ima veliko »čr-
nave« in je posebno primeren za barke, sladek hrast, ki ima veliko »be-
lave« in je izpostavljen črvom, in končno cer, ki je posebno primeren za
dela pod vodo (le en pripovedovalec se je temu uprl, in rekel da je cer »za-
nič«). Kmetje so skrbno čuvali svoje gozdove, ker so jim pomenili »finanč-
no rezervo«. Zato so sekali skoraj izključno v kriznih obdobjih ali strogo
po naročilu raznih gozdarjev ali inženirjev, ki so delali za vojno in trgo-
vsko mornarico.
Iz pripovedovanja lahko v trgovini s hrasti in ceri ločimo več razdo-
bij. Prvo je razdobje cerovih hlodov, ki sega v srednji vek in traja nekako
do konca 18. stoletja. Kupovali so jih v glavnem beneški trgovci, ki so jih
s pomočjo domačih prevoznikov vozili do morja, od koder so jih z ladja-
mi spravljali v Benetke. Vaščani Senožeč in Dolenje vasi se živo spomi-
237
