Page 240 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 240
poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1
To so dosegli predvsem Senožejci in Gabrci. S tem načinom so pri ceni
lesa bistveno pridobili. Treba pa je reči, da so trgovci škodovali stari lad-
jedelniški kooperaciji, ki se je precej zmanjšala. V tem razdobju je bistve-
no padla trgovina s ceri oz. piloti za Benetke. Precej cerov so lesni trgovci
kupili za novo tržaško pristanišče.
Četrto razdobje senožeške lesne trgovine se začne takoj po prvi
svetovni vojni. Obnovitev male obalne flote je terjala mnogo lesa. Tržaški,
koprski, piranski in beneški trgovci so iskali hraste po vsem Krasu. Tako so
prišli tudi v Senožeče, Dolenjo vas, Potoče in Laže. Kakor prejšnji trgovci,
so tudi oni iskali predvsem »kljukaste« hraste. Povedali so odkrito, da
jim služijo za večje barke. Navadno so šli naravnost v gozdove, kjer so les
označili in ga dali posekati. Po sečnji so les sortirali po naravnih krivinah
in ga dali prepeljati na žage v Rojan in na Opčine. V prvih časih Italije
se je še vedno zgodilo, da so les prodali mimo lesnih trgovcev naravnost
ladjedelnicam. Največji kupec je bila ladjedelnica v Kopru. Sledila je
piranska in končno reška ladjedelnica. Le-te so še vedno pošiljale svoje
tehnike, ki so les izbirali po trenutnih potrebah in načrtih. Navadno so
hoteli imeti neobtesane, samo okleščene hraste. Kdaj pa kdaj so jih dovo-
lili tudi obtesati. Bistvene razlike pri ceni pa ni bilo več. Tak les so doma-
či furmani zvozili mimo lesnih trgovcev v ladjedelnice v Kopru ali Trstu.
Zgodilo pa se je, da so ga peljali tudi v Piran in na Reko.
Značilnost tega razdobja je v tem, da so lesni trgovci iskali lepe rav-
no raščene hraste. Ker so ljudje v Lažah vedeli, da gredo v Benetke, so ne-
kega trgovca premotili in mu prodali cere. Sam ni bil strokovnjak za les in
je vso naročeno količino kupil. Ko se je pa vrnil, se je pogodil z ljudmi, da
mu smejo dati po en cer na vsakih devet hrastov. Po tej pogodbi je za ce-
lotno občino obveljalo pravilo, da so trgovcem prodajali kontingente lesa,
kjer je bilo 90 odstotkov hrastov in 10 odstotkov cerov. Seveda so ceno
postavljali trgovci, tako da so bili kmetje precej oškodovani. V Benetke
so namreč pošiljali le cere, medtem ko so hraste prodajali kot gradbeni in
pohištveni les.
Druga značilnost tega obdobja je bila v tem, da so Italijani od časa do
časa kupili po cel gozd in ga dali posekati. Včasih so tak les rabili za žele-
zniške »švelerje«, včasih pa tudi za druge potrebe. V Dolenji vasi smo za-
beležili primer, da so v zimi leta 1938–1939 dali posekati ves cerov gozd.
Iz tako posekanih cerov so dali narediti po 10 do 12 m dolge »pilote«, ki
so jih domači tesarji le oklestili in na enem koncu ošilili. Tako pripravlje-
ne pilote so naložili na kamione in jih odpeljali v Benetke. Rečeno je bilo,
240
To so dosegli predvsem Senožejci in Gabrci. S tem načinom so pri ceni
lesa bistveno pridobili. Treba pa je reči, da so trgovci škodovali stari lad-
jedelniški kooperaciji, ki se je precej zmanjšala. V tem razdobju je bistve-
no padla trgovina s ceri oz. piloti za Benetke. Precej cerov so lesni trgovci
kupili za novo tržaško pristanišče.
Četrto razdobje senožeške lesne trgovine se začne takoj po prvi
svetovni vojni. Obnovitev male obalne flote je terjala mnogo lesa. Tržaški,
koprski, piranski in beneški trgovci so iskali hraste po vsem Krasu. Tako so
prišli tudi v Senožeče, Dolenjo vas, Potoče in Laže. Kakor prejšnji trgovci,
so tudi oni iskali predvsem »kljukaste« hraste. Povedali so odkrito, da
jim služijo za večje barke. Navadno so šli naravnost v gozdove, kjer so les
označili in ga dali posekati. Po sečnji so les sortirali po naravnih krivinah
in ga dali prepeljati na žage v Rojan in na Opčine. V prvih časih Italije
se je še vedno zgodilo, da so les prodali mimo lesnih trgovcev naravnost
ladjedelnicam. Največji kupec je bila ladjedelnica v Kopru. Sledila je
piranska in končno reška ladjedelnica. Le-te so še vedno pošiljale svoje
tehnike, ki so les izbirali po trenutnih potrebah in načrtih. Navadno so
hoteli imeti neobtesane, samo okleščene hraste. Kdaj pa kdaj so jih dovo-
lili tudi obtesati. Bistvene razlike pri ceni pa ni bilo več. Tak les so doma-
či furmani zvozili mimo lesnih trgovcev v ladjedelnice v Kopru ali Trstu.
Zgodilo pa se je, da so ga peljali tudi v Piran in na Reko.
Značilnost tega razdobja je v tem, da so lesni trgovci iskali lepe rav-
no raščene hraste. Ker so ljudje v Lažah vedeli, da gredo v Benetke, so ne-
kega trgovca premotili in mu prodali cere. Sam ni bil strokovnjak za les in
je vso naročeno količino kupil. Ko se je pa vrnil, se je pogodil z ljudmi, da
mu smejo dati po en cer na vsakih devet hrastov. Po tej pogodbi je za ce-
lotno občino obveljalo pravilo, da so trgovcem prodajali kontingente lesa,
kjer je bilo 90 odstotkov hrastov in 10 odstotkov cerov. Seveda so ceno
postavljali trgovci, tako da so bili kmetje precej oškodovani. V Benetke
so namreč pošiljali le cere, medtem ko so hraste prodajali kot gradbeni in
pohištveni les.
Druga značilnost tega obdobja je bila v tem, da so Italijani od časa do
časa kupili po cel gozd in ga dali posekati. Včasih so tak les rabili za žele-
zniške »švelerje«, včasih pa tudi za druge potrebe. V Dolenji vasi smo za-
beležili primer, da so v zimi leta 1938–1939 dali posekati ves cerov gozd.
Iz tako posekanih cerov so dali narediti po 10 do 12 m dolge »pilote«, ki
so jih domači tesarji le oklestili in na enem koncu ošilili. Tako pripravlje-
ne pilote so naložili na kamione in jih odpeljali v Benetke. Rečeno je bilo,
240
